“Mlad pogled nikoli ne ugasne…”

oooo

najprej sem si rekla, naj samo pošpegam v tale blog … pa me je le prijelo, da sem se prijavila, ker sem seveda morala najprej uredi novo geslo.

Velikokrat se spomnim na  zagnane dneve, ko sem si vzela čas za pisanje … zdaj bolj razmišljam o zaključku pisanja tega bloga.

To pa ne moreš nardit kar tako, ane?

Ko na splošno pomislim na vse pisanje, hm… se na sploh v dnevih še velikokrat spomnim na tisto temo, ko sva z atijam urejala toplo gredo. Kako velike stvari mi je dal ta mali podvig … Hja, dobro služi danes  ta greda, dobro

Spomnim se vseh tistih vpisov, ko tako zelo nisem vedela kako naj vam povem … tisto, veste? Točno tisto … kar te tako zelo prevzame, vname … odnese s seboj … včasih mi je uspelo, včasih sem zapeljala na drugo temo.

Življenje v svoji veličini ni izgovorljivo. S tem sem se pa res srečala.

Dejavnost, ki se je sprožila preko tega bloga, je tudi ta, da sem začela pisati dnevnik o svoji mlajši sestri Maši. Ne pišem ga redno, ga pa. Da se le njene vragolije in šale in ideje in … ne pozabi Sicer pa zelo hitro raste. Noro hitro.

Spomnim se vseh scen s komentarji. Kako sem bila nekaterih presenečena. Iz strani ljudi, ki so mi dragi. Tudi iz strani neznanih. Nekdo mi je enkrat sporočil samo to: poglej si Zeitgeist.   Do takrat sem si ta film že ogledala. Večkrat sem se vprašala, če je to edino, vse,   kar ima kdo reči proti moji veri. Hm.

Kar se vere tiče, o katerim sem skoraj neprestano govorila ali se pletla okrog nje. Nikdar (mi) ne bo razkrita. To je vera. Je tveganje. Vem pa, da smo ljudje vere. V nekoga moramo verjeti, pa naj bodo to številke, kipci … In jaz vem, da bom morala verjeti v svojega moža, svoje otroke, svoje bližnje, najprej pa vase in v Boga, Očeta, ki se mi daje, do konca.  In brez te vere, postane, hočmo nočmo, vse skup precej nesmiselno, dolgočasno, a? In še to, ne vem od kje  naj bi izgledal  takšen malo bolj “ne in” z vero,  ker to je pa druga stvar v katero sem prepričana, da te vera, verovanje, dela čudovitega.  Zelo čudovitega.

Tako preprostega te oblikuje. Čutečega. Pozornega. Veselega.

… in tam pri Njem bo razkrita ta vera, ki te dela takšnega. Ker Ga bomo gledali takšnega, kakršen je … (1 Jn 3,2)

Ja. Naj se vrnem nazaj k ljudem, ki so povezani s tem blogom.

Draga Barbara,  ti si se kr nalimala na tole pisanje, ane? :)  Tudi če preneham,  je  za najin odnos tale blog verjetno veliko opravil in važno da sva na Vezi. Hvala ti, za vsak tako močno nagovorjen odziv.

Draga Mateja, :) :), včasih sem se tak zavozlala s pisanjem, a ti si me in me poznaš, ti, si vedno vedela kaj hočem. In če ti je moje pisanje bogato, naj ti povem, da se jaz ob tvojem počutim noro, neskočno, nedosegljivo, najbolj prijetno toplo … polno z vsem najlepšim.

Dragi Alen! Kot si ti potreboval nujno branje vsega tega, sem jaz potrebovala nujno pisanje. No, in na koncu naju združi isti faks in ista predavalnica :)  To pa je blo nekaj najbolj norega, kar se je lahko preko bloga zgodilo, ane? Kakorkoli pa naju pot obrne, mislim da je obema jasno, kaj je najina popolna Vez.

mmm …

in še toliko skavtov …hvala za branje, mi je bilo le malenkost nerodno, če ste me na kakem tabornem placu prepoznali, to povezovaje pa mi ni šlo ravno od rok

Hm.

Ja. No, ne spomnim pa se samo vpisa od postavljanja grede. Nepozabni tisti od kurjenja plastike, alkohola in posvečenem življenju. Skratka … življenje uči. Neprestano.

Želim pa vsakemu posebej, da najdete  svojo pot. Svoje znanje. Da začutite ritem svojega srca. Da najdete svoje trenutke, tiste, vaše najbolj dragocene. Želim vam, da bi našli tisto, za kar ste se pripravljeni boriti. Res boriti. Naj bo to nekaj res vašega.

Ne pozabite ostati preprosti.

Navdihnjeni.

srečni, ker ste.

Igrivi.

Pripravljeni na delo, izziv …

Otroški.

… drugače  se pa še vidmo ane?

mir s teboj

Jasna

žIVjo!

Kot drugi dnevi je bil tudi današnji čudovit! Včeraj zvečer sem dala nek, že precej časa nazaj posneti, cd v radio za jutranje bujenje in… in neeeeskooončno srečen se prebujaš v jutro, ko veš da je zunaj poseben mir- nežno deževje, ko je pred tabo pač dan. Dan. Nič načrtovanega. Nekaj malega v planih, ampak pustiš, da ti pride naproti.

Ravno, ko prideš malo k sebi pa zaslišiš Bon Jovi-ja…kaj dela on na tem cd-ju? mmm, dajmo še malo pospati :)… in potem Čuki- poletna… ponovno se zbudim, pred kratkim je bila ta pesem predizpitna himna.

In hiša prazna. Sestre so že odšle po šolah.

Zjutraj se je izkazalo, da sva se z mami nekaj čudno zmenili prejšnji dan, tako sem res ostala sama doma…okej.

Po doooooolgem času krenem v domače gozdove. Neke vrste rekreacija.

Brez nje ne gre. Ne moremo mimo tega, da se človek dobro in najbolje počuti, če se giblje. In če ne greš na noge samo zaradi tega, ampak tudi zaradi tega, da kaj vidiš, doživiš, tam zunaj ob sebi, so možnosti, da se navežeš na vso naravo okrog sebe, še večje. Ne znam opisati te navezanosti. Že misel nanjo…

Ko lavfam, hodim ali hitro hodim se mi po glavi vedno vse prečisti. Ali grem na zrak konkretno zaradi neke trenutne težave, stiske in ves čas potem samo tisto meljem… vsekakor se zaključi popolnoma skulirano, mirno, s smernicami, cilji- ki so izhajajoč iz takšnih situacij pri meni vedno uresničljivi. Ali pa grem na zrak zaradi nobene konkretne stvari, samo grem. Takrat pa ne meljem nobene posamičnosti, ampak, bi pri skavtih rekli, da naredim analizo, neko trenutno življenjsko stanje. Kje trenutno kako sem.

Ko srce hitreje bije, ko je telo v nekem drugem filingu… samo občudujem kako prefinjene misli so to lahko. Vse teče z nogami. Ni nujno, da je misel vedno hitra. Še najbolje se mi zdi to, da ko razmišljam med aktivnostjo, se odvečne skrbi, odvečne misli…odstranijo, kar same od sebe. V nekem lenem, mirujočem stanju pri meni ni tako. Včasih bi na mestu razmišljal vse o vsem… dol gor, levo desno. Ne, ko lavfam je popolnoma jasno, katere so stvari na katere imam vpliv, s katerimi lahko nekaj storim. Je jasno, kako stojijo. Super slika.

Tako sem danes med to potjo prišla do tega, da lahko sem kaj napišem J Že dolgo nisem oziroma sem: vsak mesec vsaj en opis, tako kot sem si rekla… sem bila pa malo krajša, a nič manj bogata.

Preprosto, bilo je obdobje in mislim, da še traja, ko ne boš pisal. Pač obmolkneš. Ob tolikih spoznanjih. In tudi; nisem se hotela tako močno deliti.

Poletje za mano je bilo čudovito. Zelo se vselim jeseni. Nekaj neopisljivega. Brez besed, ko pogledam barve listja. Prve bodice kostanja. Ta vonj. Ste že vonjali jesen? Noro, noro, noro.

Poletje za mano je bilo polno novih izkušenj, padcev in potrditev.

Poletje za mano je bilo polno novih spoznanj.

Poletje za mano je bilo resnično prepojeno z odločitvami. Malimi in tistimi, da se reče. Odločitve, ki te premaknejo. Oreng premaknejo.

Rodile so se stvari, ki so res moje. In tudi to je prijetno. Tako tudi nekaj novega se je rodilo lahko rečem.

No, sicer pa že v novem skavtskem letu. Novem letu Vere in luči, novem letu veroukarjev. Novem letu… hm J …in DOGAJA ZELO! J

Danes, jutri … odhajamo že v Stično. Letos se je veselim. Spomnim pa se še dobro lanskih občutij, zelo neopredeljeni, a mirni. Zanimivo. V Stični mi je nekaj posebnega. Ves samostan. Hodniki. Kuhinja in še vedno ista kuharica kot pred 7 leti, ko sem prvič stopila na ta prostor. Vedno se poiščeva s pogledom in iz srca nasmejeva druga drugi… šele potem besede. V tisti stiški kuhinji sem se marsikaj naučila, pa ne samo kuhanja- to še najmanj, vsega ostalega…

in seveda- opatova kapela. Nekaj posebnega in tisti skupni večeri tik pred soboto. Ja. Spet je pred vrati, vabljeni, da že pregledate program tekom dneva in se udeležite stvar katera vam leži.

Trenutno pa:

- navdušena nad dvema knjigama (nisem strastni bralec, ampak ko pa je, pa je J)

- sestra v prvem razredu in tud pri prvo leto pri gasilcih. To je sploh tema zase. Gasilci so bili pri meni v prvi zunanji nešolski prostoovljni spremljevalci. Začela sem pri pionirkah. Tam je bilo tako zanimivo. Pri gasilcih sem spoznala prijateljico, ki ni bila najboljša sošolka in ne najboljša soseda J …. z njo sem potem velik del osnovne šole preživela skupaj. Tudi na morje z gasilci sva hodile skupaj. Prvič sva skupaj robutali breskve in v poletnih tednih klepetale pozno v večer. Ležali sva po balah in gledali zvezde. Pekli koruzo. Bili druga ob drugi, ko sva se prvič zaljubili. Potem sva že bile pri mladinkah in jaz počasi tudi pri skavtih. Potrebno se je bilo odločit kje bom več čas… sva pa ravno v obdobju, ko najin odnos spet oživljava J …začeli sva igrat tenis in se ponovno srečevati na gasilskih vajah. Naša mala je prav zabavna, neskončno srečna, da je lahko del ekipe. Ko nese vedro se na vsa usta smeji, veste, kako to zgleda. J Ko si poleg ob vozičku, ko shodi, ko spregovori… in potem jo pelješ na gasilske vaje… joj, kak vidiš, da gre čas hitro. Neverjetno je vse opazovati kakšna doživljanja so ob prvem šolskem dnevu…vse vse prvič. Noro čist.

- Obdana z Milostjo. Ne morem pomagat, ni še obupala nad menoj. J

- Pa zaljubila sem se v Blegoš, popoln…. J

- Hm, zadnje ali predzadnje novo leto sem si zadala da bom bila soudeležena pri peki domačega kruha in šiviljskega tečaja. Kruh se je uresničil. Šivanje ne. Se pa zdaj brez tečaja, ni šlo drugače, če bi na tist čakala ne bi blo nič. Zdaj se pa že brez težav lotim sama. Super. Vam rečem punce, splača se, to je zlo koristna stvar J

Hm, kaj naj še napišem. Tolk lepih stvari. O ja, pa tud grenke. V tem obdboju sem vzporedno okušala tudi zelo težke stvari. Glede odnosov. Kakšna skrivnost je človek!

In zaključim s čudovitimi citatom iz bloga: vir: http://mpijapripravanavecne.blogspot.com/

Čudovito se mi izraža ta sestra. Res neverjetno me vsak stavek pritegne in obstala sem tudi pri teh besedah:

»Pomagal mi je s podobo: druga oseba je kot dežela, ki vabi, da jo odkrijemo – počasi raziščemo, korak za korakom. Nekdo je skrivnosten in lep kot puščava, na prvi pogled sicer pust, a te privlači, drugi je prekipevajoče poln zelenja in barv, potrebuje pa dež vsak dan itn. Vsak je svoja dežela, ki vabi, da se jo odkrije, v eno vstopiš prej in lažje, v drugo pozneje, a vsaka je vredna obiska, s tem pa tudi občudovanja.«

Vse dobro vsakemu, izkoristite vsak dan posebej!

jasna

Mene pa neki srček boli.

- a rees. A je nehal biti?

Svojo desno roko, z resnim obrazom, zaskrbljenimi očmi, prisloni k srcu in onemi za 3 sekunde.

Odgovori mi: še bije.

:)

… ta moja zlata sestrca!

Lepe počitnice in veliko srčnih trenutkov!

Jasna

Že dolgo niso…

te noge prebirale zlato kamenje, bolj čisto pot… bolj mirno.

Že dolgo niso…

te oči otroško skakljale po travniški harmoniji vsega pomladnega…

že dolgo niso pogledale proti nebu, nad bogate krošnje dreves.

Že dolgo niso…

te roke se razprle življenju in bile pripravljene sprejeti karkoli…

Že dolgo niso…

te solze jokale preprosto zato, ker so…

Že dolgo ni… celo telo bilo eno, tam kjer je najraje.

Tam kjer se je najbolj čutilo; ko je bilo najbolj ranjeno, da se je trgalo narazen, ko je bilo na svetu najbolj srečno; da je verjelo…

že dolgo ni to telo ležalo pod krošnjo ali se nagajivo skrivalo v visoki travi. Samo ono. Ali ležalo na klopci. Samo ena je prava.

Že dolgo ni bilo samo. Tako blizu sebi. Pogrešalo se je. Pogrešalo je bitje srca. Pogrešalo je roke, noge, oči, ustnice, ušesa, lase… pogrešalo je svoje sanje. Svoje upanje. Pogrešalo je tako zelo… da bi bilo kje sprejeto. Pogrešalo je svojega Boga.

______________________________________________________________________________________

Oh, kako je pa tole pasalo napisat! Kako naj nadaljujem… Da se me otroci tako vedno znova dotaknejo. Pa jih bi včasih skrito ignorirala… ja, ker ti dajo mogoče na trenutke občutek, da bi radi stalno imeli nekaj od tebe. Bh. Ta beden filing… Ravno v teh momentih sem ponavadi počutja za sesut. In nikdar presneto si ga ne priznam. Počutje, ko ti govori koliko življenja je v otrocih, kolik VSEGA KAR JE POTREBNEGA.  Ko si obudim občutje, ko mi da ml. sestra vedit, da je dovolj samo da sem tam… nič drugega…. kako noro, kakšna presežnost…Brez besed.

___________________________________________________

Kako me presenečajo razni odnosi zadnje čase. Veliko vrst jih je. Vse se ponuja. Med njimi tudi tiste vrste, ki so res trdni, zaupljivi, močni… npr. mož in žena, dva dobra prijatelja…

Preseneča me predvsem to, da se vsak odnos, ki želi delovati preizkuša. V začetku ali malo dlje od začetka… odnos naleti na preizkušnjo, na ogenj, na močen ogenj… koliko si resnično ali več, pripravljen storiti za tisti odnos. Koliko dejansko…

Hočeš več ali ne? Si pripravljen ali ne? Želiš tvegati ali ne?

Ob tem se mogoče komu kaj sesuje. Nek odnos se po tem povesi. Nek preživi nevihto…. različno. A postavljeni smo bili pred resnico. Pred resnico. Jaz. Kdo sem z drugimi, kdo želim biti z drugimi. Kako daleč sem pripravljena iti s teboj, koliko sebe ti dam?

…spet odločitev….

________________________________________________________________________________

Sicer pa izpiti. Če že vse govori o tem, potem se pač govori.  Nisem toliko v učenju. Naredila pa bom. Včasih si tako zelo želim biti samo dekle, stalno za knjigami… pa me tudi telo ustavi pri tej hitri misli… da si vendar želim nekaj več. Se pravi učiti in ohraniti življenje v sebi, ohraniti pripravljenost za kaj drugega, ohraniti prosti čas zase… Koliko več je vse skupaj kot umiranje na obroke za knjigami… Sem prepričana trenutno, kar se izpitnega obdobja tiče, edinole v to, da se splača delati še na kakšnem drugem področju… Npr. področje večnega veselja in upanja ne glede na vse. Kako blizu smo mu?

Konec semestra, kmalu konec Ljubljane…

hrepenim po malem, manjšem. Po preprostejšem.

In sem vesela, da sem ujela del maja, meseca Marije… čudovitih šmarnic. Začetek veselja, prosi za nas!

(posebi za tega, ki tole bere)

Čavčibavči se pišemo, vse dobr, velik uspehov, športnih dnevov, dobrega sladoleda, kapljic vode…in

O T R O Š K I H      O Č I I I I

Jasna

če ne drugega, pomlad vsekakor kliče, da naj spet kaj napišem …ma ne saj ne bi… ampak nimam opravičila oziroma kr neki. Mogoče malo zmede, ker ne vem kaj res želim napisat, vsega ne morem, je preveč, dojaja preveč. Same nore stvari.  Prvo leto faksa vsekakor spada v obdobje, ki me  najbolj vsestransk  obrača. To je zelo potrebno. Pri ene 14-ih letih, se spomnim, sem en dan ob vsej zmešnjavi pubertete prišla do ene same jasne reči; da se bom morala dopustiti spreminjati, da bom mogla marsikaj pretrgati, da se bom sploh lahko uresničla… ja… tvegati.  Kdaj bom tako daleč?  Na nek način je bilo to srečanje s seboj, ki sem ga do danes nosila v sebi in gre z menoj naprej… po malem se uteleša. Po malem.  Uresničla se pa še nisem. Ali mi je to težko priznati ali ne.. ne vem, nisem še razmišljala o tem.  Ko pravim po malem, mislim, da dejansko počasi pa se bližam uresničitvi. Nikakor in tako je prav, ne gre vse na kup.  Da se človek uresniči, in trga in tvega, se mora v prvi vrsti verjetno pogledati v ogledalo. Mora pred vsem tem verjetno iti na samoten kraj … tam najlažje opaziš na kakšen način hodiš, kako ti bingljata roki… … kako se odzoveš na nagajive sončne žarke…  tam si pač ti. Tam si si zatežen, samo sebi… tam je vsa blagost in vsa napetost.  Tam lahko najlažje opaziš zakaj in kako si grob do samega sebe, tam lahko najlažje opaziš zakaj in kako si nežen do sebe. Malenkost si iskren s seboj… pa se boš že čudil nad seboj. Vsemu skupaj bi rekla sprava s samim s seboj. O tem razmišljam zadnji mesec, da se je pa začelo že pred enim letom se pa še nisem zavedala :).  Ja. Kako uresničevati se, če nisi spravljen s samim seboj. Se ne. Spomnim se tudi na spravo z bližnjimi. Sploh ko svoje življenje furaš naprej,  fore do staršev se počasi zglihajo in dajmo se bolj zrelo obrašat… kako boš to dosegel, če si ne boš dovolil spreminjanja, spravitve… če si ne boš dovolil v prvi vrsti potegovati se za spoštovanje in dostojanstvo. Tvoje in tvojih.

In ko se odpraviš tja na samoten kraj… kaj tam početi poleg opazovanja kako hodiš, kako znoriš, ko se ti zaplete čebela v lase… kaj tam še početi.

Verjetno razmišljaš. O ponudbah, možnosti, imaš ideje… pač razne akcije ti hodijo po glavi, katere obvezno spremljajo reakcije, pod katere imam v mislih razne izgovore, strah bz bz, lenoba… ma, kr neki. In pol zaspimo in drug dan… Zanimivo kako lahko tam na samotnem kraju prav tako ostanemo nemi. Pa vendar, če hočeš se lahko razgališ, popolnoma, samega sebe. Rečeš si preprosto: kaj je zdaj? Je kaj? Kaj pa bo? Samemu sebi govoriš o sebi…

Okej, in potem se lahko srečaš z lepimi stvarmi, ki sicer zahtevajo bolj kot ne garanje… nobena te pa v nič ne sili, a ni to fajn?

… potem pa postaja malo tesno. Odvisno od karakterja ( lol )

Ampak zanimivo, ta moj samotni kraj ane… ima ful stezic. Res. Gujsalco. Tud živali se sreča, da se mal zamotim. Raste bezg, da si še pišuko nardim. Voda-itak.  Vse to pa ti na enkrat ni to to. Ker se mi zdi, da sem itak stalno glumila… Jasna, a lahko spet pogledaš svoje roke, če drugega ne moreš. U izi.

Že, ko tole pišem vlečem in lahko rečem: jasna, a lahko poveš foro no, saj točno veš kaj.

Fora je tvoja vizija. Moja vizija. Kakšna je? Jo imaš? Ajmo, ajmo… RABIŠ JO! Nujno jo rabiš ali je enako, nujno rabiš samega sebe, tvoje življenje nujno rabi tebe. Slišat se moreš.  Pol je kr lažje! Mmm. Ja, ja… malo je zadrege, no kr oreng, ko bi  še kakšen ovinek naredil, pa se zlomka spomniš… da kot kristjan nimaš pa res najmanjšega razloga, najmanjšega(!), da bi obupal, da ne bi šel v akcijo, da si ne bi upal… Ne nimaš.  Ker imaš Boga in samega sebe in vse to je za skupaj, nič drugače, vse to le skupaj dela kar najbolje.

Ja, zato se zadnje čase več ali manj  spotikam ob razne “kajle”, ki jih sama sebi bašem (ops). To so razne scene izogibanja (vprašanje zakaj), reakcije odvračanja (vprašanje strahu pred čim),  za vsak odnos posebej opazujem kaj tam počnem… Vsega je res preveč, mislim… če nekaj hoče živet, ti pa stalno neki bc bc… pol itak ne gre več tako naprej. In zdej sem v fazi zaznavanja… (pravkar ugotovila :)) Počasi pa bo… se moram malo bolj aktivirat, ozirom še bolj.

V napotnici mi pa piše, da evo upanje je pa tisto, ki ga bo toliko kolikoga ga bom želela. Samo da jaz ne doplavam na drug breg. Za to se pa res moram boriti. To vidim tudi iz izkustva, če imaš upanje, si že zlo daleč, splača se!

Ja pa še to; čist za res: izogibi se že tega jamranja, okej?

Ej, ljudje, velika noč je pred vrati. Danes veliki petek. Kakšna skrivnost.  Ja, tud moj samotni kraj je še vseeno skrivnost, ni takšen kot je zgoraj zapisano… ker mora vsak na svojem samotnem kraju doživeti in živeti svojo in pravo veliko noč v Jezusu Kristusu.  Potem pa Gardalend, šele po samotnem kraju, ker veš zakaj si tam.

Upanja vam želim,

Jasna Dolenc

Prije jutra ribari se bude,
more zna njih, more zna te ljude.
Prije jutra u zoru
s galebima na moru
na poštama sunce čekaju

Svako jutro parangale dižu,
vižitaju i vršu i mrižu,
a galebi čekaju,
da i njima ča daju
U ribare oni viruju

Noć je mirna vali spavaju,
pod svitlom se ribe skupljaju
Špurtilon I ostima
Dobit će po kostima
Kad se smire kad se pridaju

U dubini mriže parangali,
na pučini bile se sinjali,
tiho kraju veslaju,
malu barku guraju,
a ribara ruke izdaju

Prije jutra umoran
Ribar čeka novi dan
Dok svi ljudi spavaju
Galebi se karaj.

(Vinko Coce - Ribari)

S cimro imava vsak teden himno tedna …

Vse dobro,

jasna

Wiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii

No, to je prva reakcija, ko po tolikem času uletim na blog. Zato, ker sem že imela ideje kaj želim napisat. Dobre ideje. In zdajle sem vedela, da je dobr če  kaj napišem, ampak tistih ideja pa … ni-ni. Je bolje, da nič ne napišem… zdajle, torej še ne vem ali bom to objavila

Zadnje čase je dogajalo, je? Božič, novo leto, refleksija preteklega leta in načrtovanje novega leta. Tukaj se zmeraj sprašujem, koliko ljudi se dejansko ukvarja z novoletnimi odločitvami… ali so dobre? Ja so, če ne zaradi drugega, imajo kvaliteto same po sebi. Odločitev. Nas vsaj malo ženejo k disciplini, doslednosti… No, torej da že iz tega čisto mirno pridem do tega, da glede na to kako zelo se govori o teh sklepih, na drugi strani takih osebkov sploh ni veliko (razumljivo pa je, da sem menila, da jih je dovolj, glede na poudarek novoletnih odločitev).  Odločitev se je človek pač vedno otepal. No, če ma cajtng 20 strani, nekaj pa mora pisat ane?

Božično veselje in potem duhovne vaje v tišini. Novo leto. O vsem tem bi lahko pisala v nedogled. Vse je imalo tako močen pomen, kot bi vse bilo namenjeno meni. Ja, lahko rečem; začelo se je. Začelo se je “očitno” odraščanje. Nekaj kar želim deliti, a mi je hkrati tako močno neizgovorljivo. Pomislim, kako moji vrstniki, ali mogoče bolj  starejša mladina doživlja svoje obdobje (22,23,24,25,26…) Z vprašanjem koliko se posamezniki dejansko prikopljejo do tistega hrepenenja v sebi, najglobjega in neustavljivega. Koliko, kdaj sploh… kdaj človeku “klikne” njegovo, samo njegovo življenje? Pomen tega življenja, smisel (vsi govorijo samo še o smislu)… kje je ta trenutek, izpolnitev… kako daleč?   Kolikšna je moč izgubljenosti, ko smo še daleč od tega spoznanja? -koliko se dejansko lahko tlači, da je potem možno tudi to, da celo življenje ne spoznaš svojega življenja.  Veste o čem govorim? O tisti sreči, ko popolnoma veš… ne o sreči dveh, treh… tisto je pozneje, ali vzporedno…  ko popolnoma veš kaj TI verjameš, kaj TEBE žene, ko si si toliko blizu, da veš kaj zasleduješ, kaj čutiš, kaj gledaš, kaj poslušaš… ko prisluhneš svojim korakom, svoji naravi… Joj, kaj je bolj čudovitega od tega spoznanja: spoznanja Tvojega življenja. In…ko se najdeš… ko se najdeš v Božji ljubezni. Kakšno odrešenje… kakšno veselje! Kakšna polnost bivanja, uresničevanja.  Ko se ti že sproti pokaže vedno znova samo eno: največji kiks, da ne verjameš… V dobro. V ljubezen, vero in upanje. Da ne verjameš vase, v svoje sposobnosti. UPANJE. Nikoli za lase privlečeno, če je pravo, prav dokopano…  In v vsem tem je vodilna beseda: TI. Kje si ti. Kaj počneš. Kaj želiš, veš kaj želiš?  Katere stvari v življenju pravzaprav vzemaš resno in lahko staviš z njimi?

Popolnoma nekaj novega, ni?

Ja, če smo iskreni, vse skupaj niso ravno nebesa. Ogromno iskrenosti, odprtosti je potrebno… in to je v začetku, kot bi na silo razparal na videz zlato obleko… ampak, veš, da moraš dovoliti, da se spremeniš, ker če te to s čimer trenutno razpolagaš ne osrečuje, potem te itak žene k iskanju drugega… in si pripravljen karkoli, globoko v sebi, karkoli odkriti, da najdeš mir, da najdeš končno ta Mir. Da se otreseš dvomov, strahu in da prideš do odgovora: ZA KOGA?

V tišini obmolkne moje telo. Popolnoma obstoji. Duh moje duše se vznemiri, a hitro umiri, zmore le dvoje: vriskati neskončno hvaležnost in se čuditi. Vsemogočnemu za preteklo leto, v katerem sem pa res spoznala kako pomembni so težki trenutki v življenju, pravzaprav kolikšno moč imajo in so vbistvu ves smisel. Na to  nas seveda križev pot spominja, a okusit, okusit je dar in to spoznati.

Preteklo leto sem preletela po mojih zapiskih. Ni ravno dnevnik. Pa je dnevnik (ni pa primerljiv z dnevniki iz pubertete:)). Vedela sem, da ni veliko zapiskov, a po drugi strani so  zelo pomembni, ker niso stila kaj se je dogajalo zunaj, ampak kaj se je dogajalo Znotraj.

Dobri Bog,

zakaj maturitetni tečaj, če ga ne bom naredila? Zakaj romantični film, če objema in poljuba ne bom nikdar deležna? Zakaj eno leto? Zakaj sem tako neumna? Zakaj obstajam? Zakaj mi daješ možnosti, če se ne premaknem? Zakaj mi daješ, da se tega zavedam?

Verjetno se mi ne sanja, kako dober je Gospod.

To je bilo zapisano kar nekaj mesecev nazaj. Ja… preveč… mogoče bi se komu zdelo preveč, ne za objavo. Hehe… ampak, ko sem te zapise zadnjič odkrila sem debelo gledala in še trikrat prebrala.  Res, da se temu zapisu ne čutim več blizu, ampak sem pa tudi po temu zapisu spoznala ravno resnčnost teh besed: Ker si draga v mojih očeh, spoštovana in te ljubim (Iz43).  Spoznala trenutno stanje. Kako pa sem zdaj, kdo pa sem zdaj, kaj pa se je zgodilo od takrat do danes… spet kaj novega? Koristnega za gradnjo?

Nekaj mesecev pozneje: Dan je znova obrodil sadove. In še pozneje Jaz še vedno sem in Bog še vedno je. Dober, seveda.  Najbolj dober.

Kaj danes piše ni pomembno. Bolj imam željo narisati; Lončarjeve roke. Roke, ki oblikujejo glino. V novem letu in v vsem vašem življenju vam želim, da bi raziskovali delo in hotenje teh rok. Da bi jih čutili, spoznali… pri tem vam bo vsekakor v pomoč Jer18, 1-6 (www.biblija.net)  

No, in vse to skupaj je del tistega trenutka, ko se kot študent ali mogoče kot kdo drug, srečaš z dejstvom, da bo pa treba in sebe in zaradi sebe nekaj narest. Kaj nameravam slediti, kaj graditi… in predvsem ali sem to pripravljen resno vzeti in delati na tem…

In spet smo pri ODLOČITVI. Vse je na TEBI!

Kakšen zaključek?

Stavek, ki mi ga je že nekaj let nazaj napisala na skavtsko mapo, draga prijateljica in se kot zgleda ne misli izžeti:

Življenje je več!

…da te navdihuje in stalno delaš, delaš dobro, imaš voljo za dobro, imaš to vzdušje v sebi, in padeš in se pobereš in se spet izgubiš- opa, in spet tudi najdeš, si aktiven in si spet ti.

Bodi neprisilno noro dobro in njegova milost, naj bo s teboj

jasna

V sekundi. Ja, kot bi mignil. Komaj mežik očesa je lahko vskočil v trenutek, ko se na enkrat znajde v mojem naročju. Priznam… nekaj mi je reklo, kaj delam… KAAAAJJJJJ DELLLLAAAAŠŠŠ?

Ne…ne, ne, ne… zdrava pamet, vest..karkoli, povej, da je prav, povej, da se splača… no, daj, zagovarjaj me… lej, vseeno mi je kaj bo, vem pa, da zdaj moram iti, moram iti, ker se splača. Še več…a ne znam izgovoriti. Preprosto morala sem… ker sem prepričana..in vedela sem tudi takrat da je to pot srca.

Šlo je za otroka.  Za to da je videl Miklavža, da je videl angele in črne. Ja, šlo je samo za to, da se je spet spogledal z tem dobrim možem.  Blizu sta si. Čutila sem. Ta otroška želja, da ga vidi… njega, ki mu prinese darila. Darila. Zastnoj. Kar tako, čez noč…  Nekdo ga ima rad.

Očala s svetlo modrim okvirjem. Ogleduje me. Kjerkoli že je, ni važno, videl bo Miklavža. Pomislim na njegovo mami. Poiščem jo okrog sebe in zadovoljno mi dovoli, da lahko držim njenega sina. Pa se je začelo. Igrica 15 min.  Ja, sem se zamislila na trenutkom poraza, ko bojo odpovedale roke in bo zmagala dolžina igre in otrok bo pristal pri kolenih odraslih…ampak ne… sem se kr odločila, da to pa ne. Tudi njemu je bila igrica… ma kaj jaz vem, zanimiva. Njegova drobna levica se je oklepala moje rame.. in… kaj? Pa ne da spi? Njegova glava je kmalu pristala ob moji.

Ej, kakšen trenutek, poznava se 4 minute, ima 5-6 let … kaj ta otrok dela z menoj?? Kaj mi ruši, kaj mi ruši… neumno ja, ampak sem se vprašala zakaj ga ni strah… presneto, daj, poglej me in se že ob pogledu name zjoči…. zakaj si tako… otroški. Zakaj si tako… ja, kako je mogoče, da si tako mali ni droben pa premoreš vse to tako… sijajno, tako… kot bi Jezus res stavil na otroke, ti, 6-letni fantič, ki ne vem kako ti je ime, daj povej mi…

Nekaj ga vprašam, da se vzravna. Kako bister je. Mi pravi, da ne verajme v parkeljne, preprosto zato, ker govorijo. Khm. Hehe, še zdajle se zasmejim, ko mi je za eno stvar tako odraslo rekel: ej ej, tiiiii, sj jst to dobr vem :)  Postala sva prava prijatelja!! Seveda sem ponosna, tak dečko bi mi znal v marsičem svetovati glede na moje zdajšnje življenjske situacije, že zaradi tega, ker bi že samo vprašanje morala toliko poenostaviti, da bi me že v samem začetku naučil: punca, ne kompliciraj.  Hm… mi je rekel: veš, po darilo k Miklavžu grem pa sam.   Ja, prav, kaj čem tukaj…imela sem pomisleke nad gužvo,  a še to…. mislim, da bi ga pogum v tistem trenutku in jasen cilj že peljala po pravih poteh.

Mim grede, da ta dečko ni kar tako; tudi on je imel nekaj za Miklavža! In v vso čast si štejem, da mi je pokazal kaj. Iz žepa potegne risbico. Lepa

Vglavnem vem samo to, da sem ga držala v naročju in to malo čudo odprtih oči samo gledala.  Mislem, sem se spraševala, kaj je fora, da tega ne vidmo… a mi lahko nekdo pove, kaj je lepšega, čudežnejšega od otrok?  Mi lahko nekdo pove zakaj privlači pot, ki nudi močnejši navdih nad materializmom kot nad otroci… In… zakaj se ne bi učili od otrok?

Potrebno bo po darilo. Dam ga na tla. Aja, iz njegovega darilca Miklavžu sem tudi prebrala kako mu je ime. Matic.  Ko se vzravna, me prime za roko in reče, da naj greva kar skupaj do njega. O! Z veseljem, a Bogu hvala, mislim da sem se vseeno dobro odločila, da sem mu priporočala, da naj gre kar s svojo mami in bratcem. Okej. Hvaležen pogled mamice, trenutek se celo malo ustavi, bila je res vesela, da sta oba sinova lahko videla na oder. Že so odrinili k Miklavžu… pogled še beži za njimi… skoraj bi zakričala: miiiirrrr z vaamiiii.  In naslonila sem se na mizo, sprostila mišice… in v vsej gužvi bila srečna do konca in pika in amen in … in… Bog je velik in najtanajtanajtaboljši!!

Rada bi se tako počutila v Ljubljani. Tako v množici… joj, kako me mika, da se spozabim. Ja… da sem preprosto v tistem gibanju in da… nič nič nič… mutm nonstop. Trenutno vem samo to, da se ne smem izgubiti, da me kdo okrade… povezati moram to Lj in ta čudovit domač kraj. Povezati moram ti dve osebi. Samo to. In bo genialno, to eno.  Pa je težko, pa je za znoret, pa nič več ne bi  veste?  Ja, in temu se reče ravnodušnost. Preklela bi jo na vso moč… to dno.  Ja, za crknt je tam dol, sam se pa sprašujem, če je sploh možno, da se mu izogibaš, ali ga ne doletiš vsaj enkat v življenju? Pišuka, sj če pri sebi pogledam, čist priznam, da če ne bi blo občasnih grmenj, ali celo eno usodno, potem ne bi nikamor nič šlo… Kako se boš spremenil, če boš jedel danes pire krompir jutri pa pražen? Ne vem. Ali da tuhtaš… stalno, da iščeš, da melješ… Potem tudi ravnodušnost vzljubiš, ker veš kje je pametna. Mislim da?!

Se strinjam. Prihajajo ključni trenutki, ker  morajo obvezno dopolniti tistega prvega: moje rojstvo.

Veliko otroške bližine in zaupanja!

jasna

ko stopam proti njeni stari hišici… zagledamo jo že prej. Grabi listje. Mislim si; potrebuje gibanje, potrebuje delo…

*OOOO-oj. -Nič

*OJ! - Nič

*OOOOOOOOOOooooooooooooooooooooooooj! -Nič

Joj, osem, sedem, šest metrov… halo, zdaj zdaj bom za njenim hrbtom, kap jo bo če  pridem za njo. Ma kaj naj zdaj, grem nazaj…. grrrrrrrrrrrrrr … daaaajjj mama draga sliši me vendar…

*Hihi hiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii  iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii ooooooooooooooooo aaaaaaaaaaaaaaaaaa uuuuuuuuuuuuuuuuu vvvvvvvvvvvaaaaaaaaaaaa

Se usedem in poslušam. Dober sistem sajenja pomladnih rožic… mislim, da pa ni zadovoljna z dobljeno vrsto narcis… Oh, ta prvi november. Ko razmišlja kdo od “tamladih” jo bo peljal na pokopališče svojega moža,  tako zanimivo začne pripovedovati kaJ, zakaj… ona tam. Pove mi, kaj  razmišlja pri grobu svojega pokojnega moža… VAV! In pripomni, da bo hitro opravila…

In bum se postavim v njeno kožo. Jaz tam nekje na grobu svojega moža. Ko se čez dan torej večkrat postavim tja… kaj bi si želela, kako naj bo… Spet in spet si želim tišine. Tišine tam na robniku spomenika, na katerega nisem v otroštvu smela narediti niti ene potičke. Kakšen spomin… potem pa; ej, kaj delaš tam gor?

Tišina? Ma si jo želim tudi danes? Okej, okej. Rečem NE!

Tišina? Ma nonstop v tem navalu vsega hrepenim ravno po njej? Dobro, NE.

Tišina? Ja, ja… Jasna. Še zmeraj ti je dala čisto VSE kar si potrebovala; mir, znova mir, tisoče odgovorov, poslušanje tolikih, podarila ti je objem bližnjega, modrost, učila te je stanovitnosti… in jasnila… vedno znova.

In na koncu, ko zaključi s pripovedjo o delovnem obdobju njenega življenja, povezanem z boleznijo… Mi pravi, da res ne ve zakaj je tako občutljiva!

In me je zmedla! Eh, sem si rekla pri sebi, jo potolažila in poČASi začela sloves.

Do mojega doma sem se smejala. Občutljiva? Ej, česa ne štekam? Ničesar, okej. Sem za skozi okno ali za skozi balkon? (ops) Pri 77 biti neobčjutljiv? Pri 17 biti neobčutljiv? Pri 27 biti neobčutljiv? Tako in tudi drugače- imeti ČUT, čut, čut, čut…iooo.. ta čut, kako lepega te naredi. V vsem kar si! Bitje, človek! Še enkrat: tako in drugače….

In dve močni spoznanji, ki se dajeta te dneve… zelo resni:

1. Jaz ustvarjena iz Ljubezni, ene same. Ej, prov zares poklicana.

2. Em. Em. Em. Nerodna reč glede na vse… zadnjič me je Bog spet na foro. IIIiiioooj, šema do konca! Jasna, prosi, prosi, prosi, pa se spomni, da ni nič nemogoče, ej res ni, pa se spomni, da je Bog fejst tanajvečji, aja in spomni se še trkanja in odpiranja… Dobro, če je pa tko izvoli… in On mi da…  Čist zares, tokrat brez zamude ;)  pošlje pošiljko zvrhano, pa še neki dodatki, ker sem študentka mi poleg primakne še en dar… In jaz? Jaz… jaz, jaz… samo gledam. Jaz samo gledammmmmmmmmm! Ne morem verjet. No, bodimo iskreni, s to pošiljko mutim že preeedolgo. Kriminal! In sledi naslednji popisan listič ob pisalni mizi: Draga Jasna, ti, tako kako željna zaupanja… in tralala… se ti ne zdi, da je že čas, da se odločiš ali klobase ali pa tega Jezusa vzemi resno. Bo dovolj šemarij za enkrat. Če prosiš tako kot se za gre pa za pametne reči, lej pol ti bo Bog dal tist ob tapravem času (beri: lahko je res tako hitro, da  ne dojamete, no, lahko je pa tudi tako pozno, da tudi ne dojamete- o p s ;)) ). Dal ti bo in pika. Če je pa reku tako. Em…. kakšne težave imaš pravzaprav potem s tistim kar prosiš in dobiš, da s tistim ne znaš, ne pozabi da si še pred enim dnem tisto SIIIIILNOO potrebovala? Em… se ti zdi, da si upravičeno zaskrbljena ? Se ti zdi to fer do samega Boga? Se ti zdi fer že do tebe same? A štekaš? Heh, saj če se že trudiš verovati in to… lahko začneš z Obljub, ki nam je dana. Čist zares  je mislu tale Bog…

3. Ej, tisti, ki ne verjame v čudeže današnjih dni. Čudeži so nekaj em… nekaj več, ane. (čut, čut zanje) No, samo sporočam, da se okrog mene, tudi v zvezi z menoj DOGAJAJO (pa mi ni vsaka pečena riba čudež!) ! To verjetno omenjam tudi zaradi potrditve tega dejstva samega. Em.. hočem reči, da sem na to že malo pozabila…

Vglavnem in skrata bi rekla neka Lučka, življenje se fura, mi z njim ali pa tudi ne…

Aja, dan svetih… vsaj kanček vere vam želim!

jasna