utrinek …
oooo
najprej sem si rekla, naj samo pošpegam v tale blog … pa me je le prijelo, da sem se prijavila, ker sem seveda morala najprej uredi novo geslo.
Velikokrat se spomnim na zagnane dneve, ko sem si vzela čas za pisanje … zdaj bolj razmišljam o zaključku pisanja tega bloga.
To pa ne moreš nardit kar tako, ane?
Ko na splošno pomislim na vse pisanje, hm… se na sploh v dnevih še velikokrat spomnim na tisto temo, ko sva z atijam urejala toplo gredo. Kako velike stvari mi je dal ta mali podvig … Hja, dobro služi danes ta greda, dobro
Spomnim se vseh tistih vpisov, ko tako zelo nisem vedela kako naj vam povem … tisto, veste? Točno tisto … kar te tako zelo prevzame, vname … odnese s seboj … včasih mi je uspelo, včasih sem zapeljala na drugo temo.
Življenje v svoji veličini ni izgovorljivo. S tem sem se pa res srečala.
Dejavnost, ki se je sprožila preko tega bloga, je tudi ta, da sem začela pisati dnevnik o svoji mlajši sestri Maši. Ne pišem ga redno, ga pa. Da se le njene vragolije in šale in ideje in … ne pozabi
Sicer pa zelo hitro raste. Noro hitro.
Spomnim se vseh scen s komentarji. Kako sem bila nekaterih presenečena. Iz strani ljudi, ki so mi dragi. Tudi iz strani neznanih. Nekdo mi je enkrat sporočil samo to: poglej si Zeitgeist. Do takrat sem si ta film že ogledala. Večkrat sem se vprašala, če je to edino, vse, kar ima kdo reči proti moji veri. Hm.
Kar se vere tiče, o katerim sem skoraj neprestano govorila ali se pletla okrog nje. Nikdar (mi) ne bo razkrita. To je vera. Je tveganje. Vem pa, da smo ljudje vere. V nekoga moramo verjeti, pa naj bodo to številke, kipci … In jaz vem, da bom morala verjeti v svojega moža, svoje otroke, svoje bližnje, najprej pa vase in v Boga, Očeta, ki se mi daje, do konca. In brez te vere, postane, hočmo nočmo, vse skup precej nesmiselno, dolgočasno, a? In še to, ne vem od kje naj bi izgledal takšen malo bolj “ne in” z vero, ker to je pa druga stvar v katero sem prepričana, da te vera, verovanje, dela čudovitega. Zelo čudovitega.
Tako preprostega te oblikuje. Čutečega. Pozornega. Veselega.
… in tam pri Njem bo razkrita ta vera, ki te dela takšnega. Ker Ga bomo gledali takšnega, kakršen je … (1 Jn 3,2)
Ja. Naj se vrnem nazaj k ljudem, ki so povezani s tem blogom.
Draga Barbara, ti si se kr nalimala na tole pisanje, ane? :) Tudi če preneham, je za najin odnos tale blog verjetno veliko opravil in važno da sva na Vezi. Hvala ti, za vsak tako močno nagovorjen odziv.
Draga Mateja,
:) :), včasih sem se tak zavozlala s pisanjem, a ti si me in me poznaš, ti, si vedno vedela kaj hočem. In če ti je moje pisanje bogato, naj ti povem, da se jaz ob tvojem počutim noro, neskočno, nedosegljivo, najbolj prijetno toplo … polno z vsem najlepšim.
Dragi Alen! Kot si ti potreboval nujno branje vsega tega, sem jaz potrebovala nujno pisanje. No, in na koncu naju združi isti faks in ista predavalnica :) To pa je blo nekaj najbolj norega, kar se je lahko preko bloga zgodilo, ane?
Kakorkoli pa naju pot obrne, mislim da je obema jasno, kaj je najina popolna Vez.
mmm …
in še toliko skavtov …hvala za branje, mi je bilo le malenkost nerodno, če ste me na kakem tabornem placu prepoznali, to povezovaje pa mi ni šlo ravno od rok
Hm.
Ja. No, ne spomnim pa se samo vpisa od postavljanja grede. Nepozabni tisti od kurjenja plastike, alkohola in posvečenem življenju. Skratka … življenje uči. Neprestano.
Želim pa vsakemu posebej, da najdete svojo pot. Svoje znanje. Da začutite ritem svojega srca. Da najdete svoje trenutke, tiste, vaše najbolj dragocene. Želim vam, da bi našli tisto, za kar ste se pripravljeni boriti. Res boriti. Naj bo to nekaj res vašega.
Ne pozabite ostati preprosti.
Navdihnjeni.
srečni, ker ste.
Igrivi.
Pripravljeni na delo, izziv …
Otroški.
… drugače se pa še vidmo ane?
mir s teboj
Jasna


