A kdo bere moj blog? Danes bom izjemoma kratka, za to se moram prav potrudit, tako kot ima nekdo težave z kratkim pisanjem imam jaz  s predolgim… em.. ampak v teh treh vrsticah sem se pa odločila pozdravt našga stegovodja.

ŽIGA, DRŽ SE, PA KR U MIRU PA BO

BiPi 

p.s. aja to pa morem povedat da se jutr dobimo na Bledu za Kvajdej, wiii komi čakam

Zanimivo vprašanje kajne? Naj povem nekaj stvari kar se mojega darovanje krvi tiče. Včeraj sem začela z branjem knjige KODRAJSASTI PITON (Marko Ješe), avtorja večkrat srečam v Kranju kjer se šolam. Svoboden mož, na večjem trikolesu, s slušalkami na ušesu veselo brezskbno na glas prepeva, zdaj ko malo več vem o njem, iz njega čutim srečo in svobodo. Ljudje zabluzeni v vsakdanjih skrbeH ga bulijo kot bi bilo kaj narobe. Po pouku mi je največji užitek stopati po kranjskem mostu, veter mi skuštra frizuro - kakšno olajšanje, ne pustim se motiti, sončni žarki me zmotijo, počasi stopam… mimo pa cepetajo gospe, gledajo v tla… tuje mi je. In zaslišim nekaj drugačnega… prihaja Marko Ješe… drugačen, svoj… vsakdo bi rekel, da je zblaznel in da se takšne stvari pač dogajajo, še dobro da sem izobražen in s tem nimam opravka, tako sem zaposlen v uspešnem podjetju, kjer dobivam dobro plačo… a ne! Marko ustavlja poglede vsakogar, ker je preprosto nekaj enkratnega, vreden je, čudovit je… in njegova knjiga KODRLAJSASTI PITON, je njegovo narkomansko življenje. Ta knjiga … če nimate občutka kaka je lahko rečem da je boljša od Mi otroci iz postaje Zoo. Marko se je zdravil in rešil iz pekla droge. Ko se je uvajal v normalno življenje ga je neka voznica kot pešca zbila z avtom. Začel se ponovno govoriti, hoditi, pisati… danes ima teževe s hojo, v knjigi lepo piše, da pa je kljub temu še vedno normalen človek,ki super razmišlja in se enkratno pogovarja.

Tako, kdo je zdaj na tistem kranjsem mostiču proti mestu bolj beden on ki veselo prepeva in se veseli življenja, kljub vsemu, da kljub vsemu (preberite knjigo) ali ti… ali ti, ki… kaj pa vem kako živiš življenje, mogoče je Marko ta trenutek tako živ v svoji sreči,da je preprosto rešen iz vsega, kot ne bo živih po sto ljudi, poslovnih in nadvse uglednih po tistem mostiču, ki ne čutijo tal pod nogami.

Včeraj sem začela z branjem. V pol leta si najdem čas vsaj za eno knjigo. Torej nisem ne vem kaj lahko predvidevate, ampak to knjigo sem včeraj prebrala do polovice, tako sovražim igre, oz ne osvražim zakaj le, nekako…. tako močno me spominjajo na fiksanje da.. ne morem, preprosto težko prenašam. Tako sem imela od včeraj naprej do danes levo roko precej trdo, med branjem sem imela občutek da se mi kri preprosto trdi … ni panike če ne bi imela danes KRVOJDAJALSKO, in nekaj vam rečem, če sem jaz, Jasna preživela, potem lahko to opravi vsak izmed vas. Lahko omenim da smo bili na Jesenicah in da je tam zelo zanimivo osebje Mlada zdravnica s lepim nasmehom in preprostostjo, ki mi je vzela vzorec iz prsta je bila tako zgovorna, a vseeno mi je šele na koncu povedala da ona jemanje vzorcev na njej ne prenaša, oz tako zelo težko… prav zanimivo mi je blo, tko poslušat nekaj kontra od tega kar pričakuješ. In drug gospod je bil v sobi kjer sem dala kri. Jasno, smejala sem se, pa ne zaradi živčnosti, ne, tako… moj smeh zmeraj olajša situacijo, moj smeh me tolaži, mi pravi da delam prav. Bogu hvala za tega zdravnika. Moški srednjih let. Preprost, nasmejan… predan… mislim da tudi nežen, seveda. Nekako naj bi se ti ljudje pogovarjali s pacienti … vbistvu hočem povedat, da me je s svojimi vprašanji presenečal. Kako sem danes močno začutila pripadnost in svojo pot. Ko me je mirno vprašal če imam tav okrog vratu. Res sem ga imela iz Assisija. Potem je bila tišina, čutila sva se bratsko, popolnoma, prijatelja. Bog resnično povezuje! Govorila sva, napeljal je točno o tem, po čemer hrepenim, o čemer razmišljam…. kako da se ne bi počutila tako domače?

Prišla sem iz sobe. Super. Počakam sošolko k je še notri da gremo skupaj jest. Srečna. Povedal mi je zdravnik tudi koliko krvi potrebuje dojenček, da se tolk kolkr sem darovala potrebuje VSAKIH PET MINUT! Odlično sem se počutila, najraje bi zakričala zdaj lahko berem knjigo, brez ovir. Sedim na hodniku… berem berem berem… čutim na enkrat da bi bilo dobro da spijem vodo katero imam še v torbi.. potem že gledam nasproti… postajam vroča, slabo slišim, slabo vidim… nenenneneene najprej se mi je šlo da zacahnam stran pri knjigi, če me slučajno pobere, da bom vedla kjer sem ostala (ta je čist z drevesa ;)) … skoraj mi je šla po tleh, nobenega poznala, punci na sproti rečem, da mi slabi, pogledam sošolca.. smeje mi reče, da sem oreng bleda pa da naj grem raje kaj pojesti… hm… samo zamomljala sem, da vbistvu vem da sem bleda. Takrat me je malo panike ker sem zgubljala vid in ssluh… bum, na enkrat kup zdravnic poleg, že ležim. Sošolka ob meni. Sok, svež zrak… samo spala bi! Prijaznost, prijaznost, prijaznost .. je to mogoče. Žal mi je bilo samo enega, da bi se komu vse obrnilo in se bi premislil o darovanju krvi. Ampak neslo me je zaradi moje krivde. Pametno je najprej sesti in kaj spiti, pojesti, a jasna, jasna gre brat knjigo, priznam, ko sem bla frej v tisti sobi sem pomislila samo na dve reči: da sem naredila dobro delo in da bom nadaljevala ter na to da si želim brati knjigo. Ampak Bogu hvala za je zadelo mene, prav res. Ko sem bila dobra sem bila spet pač ok ane, kaj druzga pa :), ampak okolico je zoped zmedel moj smeh, od kje veselje če pa sem bla 20 min nazaj bleda k da bi iz drevesa uletela.

Omenila bi pomemno stvar. VZOR. Za to sem se odločila, ker sem lani govorila s prijateljem da to počne - daruje kri. Nekaj malega mi je povedal, ampak si nisem ravno predstavljala da bi jaz to naredila, ker jaz in igle in to… Ampak vsak dan bolj vidim kako pomembno je biti vzor. Ta fant ravno ne ve, da je name naredil vtis s svojim rednim plemenitim dejanjem. Pa vendar, vidite, s svojim dobrim delom je potegnil vanj še mene. Hočem povedat, da se nam niti malo ne sanja kolikim smo vzor. Vsak ki tole bere je, in ponavadi v stvareh, v katerih se nam sanja ne da se lahko napeljejo še kam drugam. In potem sem se danes med cepljenjem čol pred bajto vprašam: komu (mogoče se je to malo odveč vprašat) in v ČEM sem jaz lahko vzor??

ZA KONEC: * preberite knjigo Koderlajsasti piton (marko ješe, dar od Boga, njegovo narkomansko življenje)

* pomislite vendar v čem ste vzorni in kaj lahko okrepite,da bo postalo vzorno

* Darujte kri, dajte del sebe, to je biti pravi skavt!!

bodite v miru, o čemrkoli že tuhtate in ustavite se, saj veste tam na kranjskem mostu. Naredite svoje življenje, ki ima posluh, da ne bodo na koncu samo padle besede maline so!

P.S. Upam da mi bo uspel Marka Ješe slikco vredu pripeti.           

Glej daleč in ko misliš, da vidiš vse…

Skavtstvo do nekdaj družilo nas je- je nekaj, kar nas greje! V devetedesetih zbudili smo se, pokazali svetu da damo se ne. Vzdeli iz špajze BiPi modrosti, obrisali prah in se predali norosti. Za zdravo pamet še molek v roke in odgovornost v slovensko srce.

Glej daleč in ko misliš, da vidiš vse, odpri oči! Glej naprej in ne nazaj - uči se iz napak! Glej nazaj glej naprej - stopi v nov korak!

Skavtstvo od nekdaj družilo nas je- je nekaj kar nas greje. Ni razlike med teboj in menoj, enako gledamo na ta svet. Čas je da povemo naprej, čas je da gremo naokrog. Nazaj in naprej je veliko poti, a zgolj le nekaj je naših smeri.

Glej daleč in ko misliš, da vidiš vse, odpri oči. Glej naprej in ne nazaj - uči se iz napak. Glej naprej in ne nazaj - stopi v nov korak.

Dolgo obdobje je minilo, naj zgodbe stare oživijo. Povej še mlajšim, ker zorijo…. beseda tvoja naj v njih vžge…

Ahh neee mene ni blo na Glej daleč, sem bla še premlada, če bi bil letos bi se pa že razumno švercal ja ampak himno sem znala že ene par tednov pred taborom… in to ni tista marmelada, k se jo človk naveliča… nene, to je tista nutela k me zjutri zbudi ble ble ble ble …. JOJ, k to slišem, ma skočila bi v dan z tok sreče,da Bogu kapo dol res, prov najboljša himna mi je. Dons sva s sestco pospravlale pa neki glasbo poslušale in mi je na enkrat rekla kva je čudna muska, da naj rajš dam ble ble ble ble ble… pa je blo spet vse ok. Res se mi zdi, da sem samo zarad tega komada bila na tak in drugačen način udeleženka tabora Glej daleč! A se me slučajno kdo spomne? hihi juhej

In kaj je s TOPLO GREDO? Hmmm fajn zadeva bo kdo reku… ja je. Morem rečt, danes mi je zoped dala nekaj za življenje. Včeraj zvečer sem zvedela da mi ni potrebno na delo. Super. DOma sva z atijam postavljala toplo gredo. Pa to ne za mravlince veliko, ampak za cele brdavse iz MARTIN KRPANA!! Bilo pa je nekaj krize, ker ni navadna greda tudi ni navadna postavitev. Glede na to, da moj oče obvalda zadeve pa sva bal pri tej oba bleda. Bilo je veliko vsega, kar se pač nabira v človeku ob situacijah v katerih ne uspeva, ampak o tem ne bi… na koncu sem samo ugotovila, da mi oče daje veliko. Danes mi je pokazal (ponovno) in jaz zavestno videla, kako on odreagira ko je v težavah, ko ne ve kako.. ko res ni več izhoda, danes sem si spet lahko rekla: SUPER STARŠE IMAM. Torej moj ati VZTRAJA. Pa pustimo zdaj to, da ni vedno dobro in to… Pri uri psihologije smo zadnjič govorili o odzivih staršev v takšnih in drugačnih situacijah… razmšljat sem predvsem začela o tem kakšen vzor so meni starši, v čem jih lahko posnemam, česa me učijo.  Prav zadovoljna sem, prav komaj dojemam kako veliko stvar mi kažejo po svojih dejanjih… vztrajnost, nepopustljivost, vedno pripravljenost…. super, noro, noro, noro.Bog, hvala ti!!

Hej, tud vi poglejte mal na svoje ljube starše, posebej jutr na praznik.

Cagar na ur pa le naprej zasukite, ni dobr če človk k maš zamuja.

                                              Bi Pi                       nepopustljiva vidra      jasna

Zanimivo, le zakaj so blogi za nekatere tako silno pomembni. Nekaterim res postane nemogoče življenje brez pisanja… Ko sem pred dnevi prebirala Polet, ga soraj že pustila na tistem tradicionalnem mestu, sem se vseeno še vprašala o čem  v tej številki govori uvodno razmišljanje. Ne more človk verjet pisalo se je leto 2007 in pisalo se je o Blog(erjih).

Hm, zakaj pa ga ne bi kar prepisala, da grem še enkrat skozenj, nekatere stvari so sicer mimo, ker povprečni bralec ravno ne ve o čem je avtor govoril, gre se za to da je hotel ali ne omenjat dva osebka…no kokrkoli že. Malo za razmišljat pa je že vredu, ravno zato se ga bom lotila še enkat prebrat, ker da človk med tednom o takih rečeh razmišlja je malo sporno,  mislim da je trenutna tema samo matura, ampak ok.

22. marec 2007 Polet, avtor: Gregor Šket

Blog(erji)

Včasih so žalostne punce pisale dnevnike. Imele so tiste roza zvezke. In so pisale žalostinke. Ti zvezki, v katerih so se pogosto znašli sledovi solz, ki so redčili tinto, so bili vedno varno spravljeni na skrivnih mestih, v omarah z dvojnim dnom, zakamuflirani med knjigami… To je bilo dobro. Intima je lahko ostala intima. Ker ni bilo za objavo, je ostalo neobjavljeno. Zelo redko se namreč dogaja, da se po dolgih letih kje odkrije biserni sonetni venec,ki v knjižni različici posthumno postane mednarodna uspešnica. Mulci so dnevnike pisali bolj redko, ker so na dvorišču raje igrali fuzbal. Danes bi bili vsi tisti fantje, ki so trli nedolžna srca, skupaj z drugimi skrivnostmi objavljeni na svetovnem spletu. Blogerji so tudi vsi tisti polpismeni frajerji, ki so v srednji šoli prešpricali učne ure iz postavljanja vejic in uporabe velikih začetnic.

K sreči sta med slovenskimi blogerji dva genija postavila tako visoke standarde, da (pod)povprečneži kar sami odpadejo. Ne bom ju poimenoval, ker me lahko kdo obsodi, da jima zastonj delam reklamo. Te pa imata tako ali tako dovolj.Amapk preskoki  v njunih glavah so res navdušujoči. Njuni izdelki pa multimedijske umetnine. Profesionalci so pač profesionalci. Eden izmed omenjenih mojstrov mi je će pred časom dejal, da se uči internet na pamet. Imel je (ne)srečo, da je lahko neko daljše obdobje preživel v nekakšnem brezdelju. Njegove stvaritve so dokaz, kako ustvarjalno je v svojem bistvu lahko dolgočasje, celo muzikala se je spomnil… Tisti drugi je (pri)znani cinik, ki ga berem še z večjim užitkom. Prav zasmilil se mi je, ko se je pred nekaj tedni po čudnem spletu okoliščin znašel v pogovorni oddaji v druščini, ki mu ni segla niti do pet. Niti ust se mu ni ljubilo odpirati…

Blog je sicer res zelo demokratičen medij. Vsakdo, ki ima pet minut časa, se ga lahko loti. Ampak zadeva ni tako preprosta. Za začetek pomaga, če si nekoliko pametnejši od večine, če na svet gledaš z nekoliko drugačnega zornega kota, kče si vitez domišljije, če si posebnež…. Lahko si tečen, nasikan, hudoben, predzen, zbadljiv, samo da nisi vsakdanji. V nasprotnem primeru potreba po pisanju nima pravega smisla. Ker povprečneži nikogar ne zanimajo. Ampak takšnih je največ. Pišejo o domačih živalih, o tem kaj so zajtrkovali, pod kakšnim kotom je sijalo sonce… Res ne vem, od kod izvirata notranja potreba po obveščanju vesolja o takšnih neumnostih. Čista duhovna revščina, če si sposodim izraz svoje osnovnošolske profesorice zgodovine. Tudi njen cinizem je bil premosorazmeren z njeno razgledanostjo in načitanostjo. In tudi ona ni prenašala bedakov, ki se delajo pametne. 

Zanimivo je, kako radi se ljudje slačijo in razkrivajo sovje slabosti in nevednosti. Nekoš je veljalo nenapisano pravilo, da je takšne stvari bolje zadržati zase. Celo nekateri vrhunski osebki iz sveta športa in kulture uživajo v tem, kako se smešijo pred očmi svetovne janvnosti. S tega vidika res niso nič boljši kot vsi tisti bizarneći, ki nastopajo v resničnostneih šovih. Na srečo pa se demokratičnost kaže tudi v možnosti izbire. Vsakdo se sam odloči, ali bo nakaj prebral ali pogledal. Res pa je, da tistega notranjega voajerja, ki ga vsakdo izmed nas v takšnih ali drugačni obliki nosi v sebi, ni tako lahko zatreti. Ste se kdaj vprašali, kdo je večji bedak - tisti, ki svinjarije počne, ali tisti, ki jih samo gleda…

Ok, to je to. Pa ne se vprašat kako se mi je dalo pisat, mi gre slepo od rok, tako da ni bilo več kot 14 min. Ampak prav zanimivo, če ma kdorkoli kak komentar na tole, ga bom ful vesela. Jaz npr. ful ne vem ko kerih tipih je govoril LOL kao neki carja, ne poznam vglavnem. No največ me pa pritegne predzadnji del (Blog je sicer res zelo demokratičen medij….)

Drugače pa… petek je, skavtov konec, šivilja se z vsem strinja, počitek, jutr dopoldansko delo tako da upam da bo grdo vreme, če ne je v tisti tovarni ene 40°C  … in še .. hm… in še vedno rastem.

Pa Bog z vami!

nepopustljiva vidra, jasna

Nekaj velikega za današnji dan:

Veliko svobode pomeni veliko odločanja, veliko odločanja pomeni ogromno energije.

Te besede sem si danes zapisala pri uri prava. Starejša profesorica…. učila bi lahko kake 4 predmete. Zelo izobražena… vglavnem ima ogromno znanja in mi mladi smo ji…. oh… tako rada nas nahrul in na tako skrit način nam zače modrovati kako je danes v svetu, kako moramo delat, kako bomo pogubljeni (točno tako kot smo že zdaj vsak dan znova) … vglavnem vse kar pravi drži, mora držati. Je pesimistična. Je pa tud nekaj drugega, lahko. Zanimivo. Preprosto je v razredu nekaj takega ta gospa, da je nihče na nek način noče poslušati, sprejeti…. ugotovila pa sem, da jo je potrebno pravilno poslušati. Veliko stvari nas mlade preseneti, ker pove več ali manj resnic…. strašno je proti mobilnikom npr… … njena jeza nad nami jo včasih pripelje do zanimivih kaj pa vem kako naj temu rečem… nekih modrih stvari… in Bogu hvala zanje. Po njen se preprosto sredi dneva spomnem na kakšn kiks ki mi ne gre ravno dobro od rok. In te zgornje besede v krepkem so mi prav všeč. Danes je izpostavila klepetanje na netu, smsanje… kako na beden zabušavanje mladih. On predstavi globji point vsega, tako močnega, da te pribije, da smo na koncu za 5min tiho in tudi najbolj vzvišenim deklicam se beseda ustavi na koncu jezika… sicer so jo naknadna vprašanja zagrete maldine spravila v zadrego glede na to kar je rekla, ker kar reče tam se tudi ustavi oz sama si določi kako daleč bo šla, dijak vpraša dalje in drugo smer in smer mladostnika … pa se ji ustavi. Še vseeno sem zadovoljna, zelo, da mi je profesorica, kot sem rekla kot mnoge, a pri njej sem posebej to prakticirala, je potrebno pravilno poslušati, meni koristno posvojiti ostalo kar me obremenjuje pozabim.

Nekako počasi se pobiram. Zanimiv postni čas imam. Tisti pravi vernik (kakršen koli to že je) bi me imel za največjo grešnico, ki postni čas preživlja na najbolj nespoštljiv način… A super. Jaz spoznavam drugače. Ne vem kako, tega prej nisem poznala, niti ne vem tisto točno poimenovati, ampak..niti ne vem zakaj me Bog hoče naučiti njegove ljubezni, ne takšne kot me uči svet… ampak, prav posebno… tako šokantno tako …. hodiš po svetu pa se srečuješ, hodiš pa ti ni nič jasno… ali je to prav kar delam zavestno ali podzavestno, ali je prav da lutam ko lutam tako kot lutam, ali je prav da se veselim za tisto in tisto…. samo moliti je potrebno…. kaj naj govorim. Vse lahko vsakdo sliši tisočkrat, še tako modre besede, a za vsakega posebej pride tisti trenutek ko bo tisto in tisto dojel ob danem času, prej ne, prej ne gre, ne gre takrat kot nas svet prisili. Bog resnično hoče, da ti živiš osebno vero. Kako pomembna je. Kako osnovna je. Ne morem verjeti… tako počasi nas uči… tako sveto, da raje bežimo? Še tako odveč in smešno je včasih moliti, seveda, ni vedno razpoloženja….. ampak vedno molite.

Malo sem plavala danes ne? Govorilo se je torej o profesorici in njenem modrovanju, govorilo se je o…. mislim da o delu mene, lahko tako rečem kajne

Dan pa mi je zaznamovala tudi novica dveh mladeničev, ki sta obtičala v hribih nekje v Mangartu. Ko posameznik bere novico… pride odziv. Tisi prvi. Vedno je in vedno pove veliko. Ampak edino te besede me ustavijo ob takšnih zadevah: Žena, velika je tvoja vera. // To ne pomeni površno reči Bogu, da naj spedena zadevo, pa saj itak bo vse ok… ne. Gre za Božjo voljo, gre za sprejemanje in za pravo vero, trdno upanje in popolno ljubezen. Tudi po tem nas uči.

Držte se, pa telih zametih ne pozabite na pripravljenost- tisto domačo ok?

jasna

Bogu hvala, da je sneg. Ljudje se dobro počutijo, saj zadnjih 14 dni tako ni bilo izgubljenih. Govorilo se je namreč samo o tem da bo ta teden sneg, sneg, sneg….joj groza, saj drug teden bo pa sneg. Danes je lepo ne? ….ja ja itak, ne sj drug teden bo pa sneg… // za zmešat. Res nisem mogla verjet da je to možno, vendar kogarkoli sem uštopala, srečala, doma, na poti, v šoli… TA TEDEN BO SNEG. Da veste. Na, tle ga mamo, tipkam blog in zraven gliham smučke, u zadnje je blo bl za en makedam tm po smučišu hehe aj, je pa od sile. Naj ga pade, ke do junija, da se mi lepo maturo odrežemo in potem juhej pomlad, poletje… vse, samo da bo jesen

Danes sem se spravla k šivilji. Jooo kok to sovražem….kr neki..nove cote nove cote… maturanc: ena bo imela poročno, ena bo imela svečano, ena bo imela večerno…. ma to je men vse eno in isto. Najraje bi šla k šivilji en teden prej, da bi ja štekala, da naj mi nardi hitro varianto še za skavte poleg pa je bla ta gospa zelo vredu. Domača, direktna, kritična…. superca. Obema je jasno kaj in kako. Torej, še enkrat; ZMAGAL  SMO, jasna bo u izi!  Juhej

Tole pisanje je res zanimivo. Ko sem zdele pomisenla kaj sem napisala… hm.. lahko pišem tudi nekaj drugega, pa sploh ne vem če bi šla v globje vode, tisto kar dobro znam. Kaj pa vem, mogoče pa kdaj.

Lahko pa povem nekaj zanimivega kar me je presenetlo danes iz šole. Kot šoola smo vključeni v mislim da akcijo V boj proti nasilju al kako že. In profesorca slovenščine danes kot iz topa uleti s poki listov v razred, naloga ena sama: razmišljajte o nasilju. Zanimivo…   kaj, kako, za kaj, zakaj, kaj dobim zato, jaz ne bom, meni ni treba…. vse se je vrstilo proti tabli… nikjer nič volje…. predno ni vsem priletelo dol iz neba, da je ti čisto resno mišljeno, VSAK mora to narest-nekaj napisat o nasilju. Karkoli, samo razmišljaj o tem. Ma veste da me je presenetlo. Govori se o nekem nastanku časopisa na to temo…in je blo zato jasno da ni potrebno vsakomur….ampak potem so bile zoped slišane besede: vsi razmišljajte o tem…. prav noro mi je ratalo…res huda fora. Da…. ne samo zagreti in tisti stalni… vsi povejte karkoli, samo razmišljajte, samo povejte kaj vi mislite…. da, zanimaš me ti, prav TI, kako ti gledaš na to, kako ti to doživljaš… // Na začetku  mi ni šlo kaj vredu… potem pa super izpeljala zadevo. Profesorica je sicer ne bo štekala no… po vsej verjetnosti…. tak da sem ji že pred branjem nardila mal uvoda, da se ne bo tok matrala. hihihi Pisala je tretja oseba o tretji osebi ok.

… in spet vprašanje, kaj Bog želi, da storim. … hm… zakaj bi iskali odgovore na to… ker je težko, ker se naprej zaženemo v tiste za nas kao velikeee stvari katere bi bile res zakon če bi jih naredli, in potem iz tega nič ni. Iščimo odgovor vendar… nekje na tleh. Torej hočem nočem, najbrž  zame trenutno preprosto želi, da  grem k spovedi. Kako preprosto, prej pa pomislila ne bi, da si bi Bog kaj takga želel, kljub temu da se spravljam že pol meseca…. saj, ni tako zakomplicirano. Človek ima tako rad vse pod razumom. Tako prfekt sem, smo takrat ko je vse menda da ok. Naša pot se kr sveti…. a pojma nimamo, kok bedne prittljage furamo s sabo, to bi vlekli cele kamione bede s seboj na pot, pa za po vrh vsega bi to naredl kr sami od sebe…. ja super človek, zelo razumsko!

Za poboljšanje ena lepa molitev sv. Frančiška Asiškega

Gospod, daj mi pravo vero, trdno upanje in popolno ljubezen.  (za kaj takga pa ne rabmo kamionov ane bo dost srce)

v pripravljenosti

jasna

Moj prvi prispevek, saj človk ne more vrjet

Na kratko: moje ime je jasna. Skavtsko: Nepopustljiva vidra. Doma v Poljanski dolini, štejem 19 zanimivih let. Pred štirimi leti pa sem vstopila v skavtsko družino. Od takrat mi je skavtstvo malo drugače kot vse.  Letos dobim poklic ekonomskega tehnika, potem naredim še spolšno maturo in potem…

Kar me je, vsa uživam v skavtstvu, kolesarjenju, teku. Sama sebi se smejim, ko se vedno znova in znova spravim na rolerje. Sem tudi gasilka že kakih 8 let, kjer malo drugače kot pri skavtih in to mi je super šola. Zadnje čase se ukvarjam z vprašanjem; kako si. Opazujem življenje in sem trenutno0 silno zoprna. Ob vsem tem pa poslušam na levo uho družino hrčkov, še mlado družino. Mislim da se imajo lepo. Hrčinja je namreč danes povila al kako bi se temu reklo 3 mladiče. Zanimivo zanimivo… ej, prvi dan sta se s hrčkom stepla, drug dan sta si že delila hišo, po enem tednu pa že otroci… ODDAJMAMO TOREJ mlade hrčke.

Kaj naj še povem. V življenju hočem, da mi najpomembnejšo vlogo “igra” Bog, vera. Moj sopotnik, mož, oče najinih otrok. Družina. V življenju hočem doseči, da bom dokončno vsaj malo dojela, da sem vredna, marsičesa že pač. Da sem tako močno ljubljena, da se mi ne sanja. Želim si, da bi se malo stopila in si nekatere stvari bolj dovolila. Drugače pa sem ponosna nase, lahko rečem da sem zelo sposobna. Ponosna sem na svoje prijatelje. Na res prave prijatelje, na vse skavte, ponosna sem na domače, na očeta in mami, na tri sestre in včasih sem tako zadovoljna s kakšnim svojim delom da bi skočila na luno pa še nazaj.

Blogi mi niso všeč. Mogoče bolj to ne, da so tako javni. Zato bom ob vsakem pisanju poskušala pisati zaradi sebe in ne zaradi tretje osebe. Torej, se tega vsekakor lotevam zaradi mene osebno. Vem pa, da z mojim razmišljanjem marsikomu kaj odprem in to mi je v čisto veselje.

Se slišmo

Lep začetek tedna,

BiPi

jasna 

Pozdravljen na SkavtBLOGu SkavtBLOG. To je tvoja prva objava. Izbriši ali spremeni jo in tako začni upravljati svoj blog.