…ne vem, če bi to poimenovala resnica. Vendar po današnjem pričevanju pri sv. maši neke gospe na vozičku… zgodba kakšno nesrečo je doživela… poročena… in ja… ob vsej bolečini jo je zapustil mož. Poročena 9 mesecev. Hm. Obljubim, da ti bom zvest v zdravju, bolezni… ej, potem razmišljam. Tako je to, na koga se jaz lahko zanesem? In ti? Na koga se lahko 100% zaneseš, se lahko na koga še bolj kot na osebo s katero boš poročen/a? Nisem mogla verjet, da s tem ni ok, nisem se mogla sprijaznit in se še ta trenutek soočam s tem, da se na človeka ne moreš zanesti, jaz, ki tako rada, svobodno zaupam, posebej ljudem, ki so mi blizu po Kristusu…. pa še njim ne morem popolnoma… kako je to možno. IN kaj naj torej, nekaj pa morem imeti. In obstaja še nekdo, Jezus. In pogledala sem ga, na enkrat umirila in rekla, ja, ampak tebi pa lahko. Kakšno olajšanje. Ste slišali, jaz in ti …za vse obstaja nekdo, na katerega pa gre staviti vse, kateri pa te ne bo zapustil. Ne bo te zapustil ne v bolezni, ne v zdravju…nikdar.  Po čem več, želja ne obstaja. Človek potrebuje samo to. Zagotovilo, in to stoprocentno, da je varen, da ima nekoga, da lahko zaupa, popolnoma zaupa. To je noro, kaj nam je dano, to je veselje samo.  In ustrašila sem se poroke. Ne, ne želim si je, ker….ja, dvomim, dvomim že zdaj v ljubezen bodočega moža. V ta dvom se še ta trenutek peljem in hkrati ustavljam. Ne smem dovoliti da me požre  dvom,  pesimizem, potem lahko kar zaključim, ker potem se bo začel začarani krog… potem takem ne morem zaupati niti v Jezusa, če bom dvomila v bližnje. Super odkritje!

Se zopet pravi, da človek mora upati, ti, kot edinstven, kot oseba takšna karkšna si, edina taka, moraš upati, to moraš gojiti v svojem srcu, to je osnova za mir. Se pravi upanje in vero in ljubezen. Kako čudoviti darovi. Verujem v bližnjega, v njegovo dobro v katerem prebiva, z njemu si želim rasti, ker on ni telo v telesu ampak je v njem svetišče samo in to je vredno. Temu moram dovoliti, da raste, kali…novo, novo, novo, novo… in le tako bo seme začutilo svobodo in bo rastlo, seveda bo…  in bo takšno da bo preneslo tudi bolezen in nesrečo, predano bo in bo zaupalo.

Po sv. maši sem doživela še dodatno razočaranje…. tokrat konkretno iz strani prijateljev bolj kot ne. Preprosto…. ne vem kaj, mislila sem, da je odnos med nami drugačen…. ker smo se že veselili Velikih stvari, ampak ne vem… na prijatelja ne moreš pozabiti kar tako,  ne moreš ga preprosto ignorirati, na trenutke izbrisati. In sedla sem v avto. Nezaželjena. V mislih sem prišla do tega, da ni hujšega kot spoznanje, da nikomur nisi nič. Razumete? Nič. Nikomur. Zmedena pogledam po avtu… in želela sem začeti peti….na misel pa mi je prišla pesem: O moj Gospod bodi zahvaljen za…. Ej, halo Bog… ja bod zahvaljen, ampak trenutno nimam pojma za kva naj se ti zahvalim. Grrrrr. Eh, kaj ne vem, seveda vem, potihem sem se ti zahvalila za noge, ki jih čutim, za roke, ki jih čutim, za potenje, ki ga nič kaj ne maram… kajti ta žena,ki je pričevala, ni čutila ne nog, ne rok, ker se  ne znoji ima večje težave….za dar moči, za dar ljubezni.. ker ona iz tega živi, ker ona je to prejela na dan svete birme, osem let kasneje na isti dan pa je imela prometno nesrečo, ker v njo Gospod polaga temelje, ki spreminjajo… ki delujejo in dihajo. To je Božje delo, se pravi od našega Gospoda, ki nam je zvest.

Mir in dobro

nepopustljiva vidra

No, se spodobi, da povem nekaj o maturi. Prvi ustni mimo. Bilo je prav zanimivo!! Sošolka pred menoj mi je s svojo izjavo bolj ali manj strla srce do zadnjega. Šlo je za ekološko ravnanje v podjetijh… vglavnem, ni se spomnila besede kompost, kamor se odlaga pač organske zadeve, npr. ostalo kosilo. Z vso grozo je potrdila moje predvidevanje, kot danes mnogi, tudi pri njej doma te zadeve sploh ne poznaja. DA! Točno to, en koš za smeti in v tem košu se vijejo špageti (najboljši so mi z morsko omako), mogoče kakšen paradajz okrasen s čebulo, da ne omenjam posušene potice z dobrimi domačimi orehi, vmes pa emalaža šampona, znucana krtačka (jaz je še nisem odvrgla, ker še zmeraj uporabljam tastaro, tanova čaka na dobro voljo), žarnice, dnevna reklama….kako bogate smeti!! Za bruhat. In potem se je govor med profesoricam napeljal na ločeno zbiranje odpadkov. Super, Kranj pa tako mesto, a za tako modro potezo še ni slišal. To mi res ni jasno, kaj vbistvu se na ta korak še sploh čaka, glede na to, da je že dost kriza s temi smetmi. Smo pa imeli to pri snovi za maturo, da je v to smer precej težko kaj narediti, pa poglejmo probleme: kdo naj jih financira, se nikakor ne more razrešiti. Kdo se je pripravljen odreči določeni meri svojega udobja, da se v to smer skupno kaj poboljša? Konec koncev pa bodimo iskreni, človek ki ima vpliv na te določitve vsekakor potrebuje mero modrosti, v to sem prepričana. Dejstvo pa je, da vse uspešno beži, za enkat še uspešno, diši pa že po nečem kontra….škoda ker še kar bežimo. Toliko o tem. Vsaj za tisto hrano, ki naj bi tako letela v smeti pa doma le poskrbite, da bo iz nje še kaj, npr. suvate v eno kanglco in to furate do sosedovih krav, kokošk, s tem si le privošte malo otroškega veselja, še koristno je!

Hm… za pisni del mature doma ne vem točno, če so vedeli, vsaj ne da bi se spomnila. To pri nas doma pač ni tema, sploh pri meni ne, je vsem jasno, da druge možnosti sploh ni, da jasna ne bi kaj naredila. Ni tema, ker jo ne odprem/o …. seveda je želja v meni, da se tudi o mojih stvareh kdaj kaj spregovori, bolj o mojih težavah. Seveda si želim kdaj pogodrnjati, da se mi ne da učit, da je sila težek predmet x. Ker je že navada taka, želja po tem ni tako močna, je pa občasna in čista osnova, se mi zdi, da otrok to preprosto nosi v podzavesti, iz tega se menda razvija nek občutek domače opore. DObro je, ko to začutiš. Včeraj pa sem le dala iz sebe, da imam danes ustni del. Želela sem vsaj najmanjše zanimanje. Saj nisem taka da bom ful zagreto razlagala te zadeve, ampak vsaj malo….. in želela sem si spodbude. Pa nič. A danes me že ves dan spremlja mamin glas, ko sem ji pred spanjem rekla, naj drži pesti. Kakšen bo odziv ne morem nikdar predvidevat. IN rekla je: ja bom, ja. In čutila sem, da je to moja mami. Mami bo misenla name. Kok hudo! In to mi (je) ogromno pomenilo. Zakaj pišem o tem. Spoznavam, kako pomembna je ljubezen. NIč novega kajne? Ljubezen, ki je vsak dan v drugem kotu, ti mrha ti ljubezen, ki je tako velika, da…joj, kako švoh jo dojejmamo. LJubezen, ki nas vsak dan poišče in povabi, mi pa bežimo. LJubezen, ki nam obljublja najlepše, najsvetlejše, najsvetejše…. Ljubezen med domačimi. Bog, ej hvala ti za to ljubezen. A si vi predstavljate brez ljubezeni… pa saj smo že samo ustvarjeni iz ljubezni. Ne reči, da ti ne čutiš tako, da je to čist preveč zate, da ti tega niti ne doživljaš tako, odpri se vendar temu dejstvu, da si ljubljen, da je ljubezen pred tabo pa je premalokrat sprejmeš. Zakaj, zakaj! Je težko, seveda je težko. In zakaj nočem storiti koraka, za katerega vem, da mi bo le ta ohranil mir in prinašal trdno vero, zakaj raje grem v drug korak ali ostanem celo na mestu v zavesti, da bo samo še slabše… ne razumem teh dejanj, kaj delam in ali se človek sploh pozna? Ne gre za gromozanske korake (očitna dejanaj) ne, gre za majhno, tisto skoraj nevidno…, kar najraje spregledamo…. kako globoko! In utrašila sem se dejstva, da se mogoče sploh ne veselim pametnih stvari, zavedno seveda. Grozno, kakšne smisle je potrebno iskati, kako odgovorni moramo biti, se zavedate tega? Že samo to, da moramo ljubiti, oh, le kdo to zmore. A ljubezen je tista, je tista edina, katero si želim. Prečiščeno ljubezen, ki bo edina pot, edini smisel, edina v bližnjem, edina, ki mi bo hkrati govorila:

Bog, te ljubi in je s teboj!

Ti to ni dovolj? … veruj.

Ponoči gremo na romanje na Brezje. Tokrat grem s kolesom še z dvema puncama. Se prav veselim, mislim da bo res zabavno POnoči vsi spijo, ti si na cesti lahko poješ… vglavnem uživaš čisto na svoj način, previdnost pa je vsekakor potrebna!!

In še nekaj pomembnega, da sem danes šla kupit ribe k nekomu, ki jih v bližini goji. Res zakon. Ful prijazen gospod, ja, v njem se pa res vidi moč možakarja, ki mu je dana le po modrosti, kako pomembno se je truditi in moliti za modrost! In prvič sem vidla tud kako jih puca in te zadeve. Moram enkrat doživet s skavti, da jih ulovimo in spečemo, na stari, mladi palci, tam nekje…. ko bo zapihal veter in me spomnil na ljubezen.

BiPi

jasna, nepopustljiva vidra

Sva danes popoldan sedeli s sestrico pod bajto. Lepa senca ni kej. Pa sediva. Pa sediva. Pa gleda okrog sebe. Na enkrat pa prav: ” Glej, glej, oooo!” Sledim njenemu pogledu v nebo. Izza turma cerkve se pripelje avion.  “Vaaaaa,” rečem, “avion, ane?!”

On pa: ” Ja,  k ene sanke, ane?!”  In, men nč jasn: “A kt sanke?” In ona: ” HJA!”

Sledil je pogovor torej o avionu. Ona se z njim ne bi peljala, ni ji še čisto jasno kako prideš gor, not v avion namreč, niti si ne predstavlja kako notr v avionu človek stoji, kaj šele, da bi si predstavljala, da se notr lahko kar sedi. Poglej, poglej.

Kako zanimivi pogledi kajne? Tako npr. se je v tem vročinskem valu, v naši vasi ena familija odločila, da bo naštimala bazen. Super oh in sploh, če ta bazen ne bi bil nekam velik, glede na to, da vode že primanjkuje. Ah, kaj čmo, bazen pa mormo imet. In jaz v sobi tičim za skripto …. dolgčas….in soseda že kriči, glasnost na jakosti kot tista k so Kekca iskal, da njej sploh voda ne teče, čist nč. Pa pralni stroj ji je kr zaribu, pa za pit si sploh ni mogla naštimat. Groza cela. No pa zdej to cela vas ve. Kva se pa trenutno dogaja pa ne sledim več, ne da se mi več, še tist kar ne bi blo treba slišem tud če sem v sobi.  Utrujena od vsega, ja od vsega, to vse je pa nepotrebno, je kr neki….čakam, da bom šla končn kam s skavti, drugam, med druge cilje, med drugo srečo, med drugo pomembno.

Varčujte z vodo in ne glejte samo nase, ampak poleg vsaj še na soseda, mogoče kaj potrebuje.

Mir in dobro!

Dan ali dva nazaj z grozo ugotovim, da je moja zobna ščetka že skor na drugo stran ugledala. Od kar se jih sama lotevam kupvat niti ne kupem najcenejše, kar bi človk pričakoval malo boljšo kvaliteto. Ugotovila sem, če si predstavljate zobno ščetko, ki ima vse možne variante v razvoju in tisto, ki še vedno ostaja na isti dolžini, da kvaliteta pri prvi koristi vsaj prve dva tedna, potem pa se spusti na raven druge ščetke. No prezakomplicirano za pisat. Vglavnem, prišla sem do tega, da se ne splača. In danes zjutraj sem imela krasno jutro samo zaradi tega, ker sem skočila na bajk do trgovine in tam kupila novo krtačko. Zadnje leto si jo na vsak dober mesec, pa vsako čist razmaham, d še za v smeti ni. Mislem, da premočno ščetkam, to mi pravi krtačka, za zobe pa glih prov. Vglavnem, se po dolgem času lotim kupit eno obično krtačko. Super. In spet sem gonila dam vsa navdušena z novo krtačko, vsaj dve uri zjutraj je minilo, da sem prišla do umivanja zob. To mi je prov super opravilo. Ampak potem sem bla res razočarana. Mislem, kdo si je umislu ne vem kako giblijv vrat zobne krtačke, kdo neki, dotalno kr neki in ne vem po čemu, bi nekdo presodil, da je zobe ful super de best dobr umivat, če se ti krtačka kr ukrivi k jo samo nasloniš na zobe. Čist me je zbila tale krtačka dons. Ni, ni, ni je da bi bila zame. No, počasi pa le ustvarjam kriterije, to je pa tud neki. Nimam pa pojma kako bom s tole preživela, tastara me sicer še čaka v lončku, sam ne morem s tisto več, ker se je res čist čuden zmrcvarla, še ob barvo je ne morem spravt. Res mam vesele s takimi stvarmi ukvarjat, prov da res! Ampak, krtačka pa gibljiv vrat al kak bi to poimenovala pa ne gre skup, pri svetu svetem da ne. Ni mi pa glih vseen s kakšno pucam zobe. Torej če ne druzga od tega povzemte, da morte pogledat kako se kaj vaša zobna krtačka drži!

In položnice? Dons sem jih spravlala na kup, da jih je mami šla plačat. Kok smo mi mladi brez skrbi, več al manj sploh ne sledimo kdaj se plačujejo stroški, ki jih čira čaramo mi vsi. Pa gre mimo en mesec, pa še en mesec, pa še tadrug mesec, pa noben nič ne bo reku o tem… danes sem tako po dolgem času spet vidla približen izračun. Elektrika! Kaj je z elektriko, mi je spet pobesnelo, ne na glas, to si ne dovolim, ker mami itak ne bi tok zaštekala. Bila sem razočarana. Zadnje mesece se sploh trudim, da se ugašajo nepotrebne luči po bajti, kakšen beden radio…hm, kaj še. Najbrž se lika preveč Razočarana sem na splošno nad tem, da se bi samo plačevalo, ker položnica je pač položnica, glih da pogledaš kaj plačaš, samo da se jih znebiš….razočarana sem nad tem, da se doma nič ne naredi. Da bi nekako skupaj stopili v manjše obremenitve, jaz sem prepričana, da se da veliko prišparat. Pa je en mesec, pa je drug mesece, pa je tretji mesec. Ker jasno je, da se pol stvari za brezveze porablja. Prižgana televizija? 2/3 se ne gleda, no zdaj smo že mla zboljšal. Jezi me, da smo tok pasivni, če luč gori pač gori, kdo pomisle ali gori koristno ali ne? Pr nam doma se to pomojm jim ne da glih preveč gledat. Poskusla bom pa vsaj na sestrah. Lahko izpostavim računalnik, ki je prižgan po cele dneve, res, da glasba zelo paše, velikokrat ti internet pride za minutko zelo prav, ampak je pa velik del še vseeno dotalno neizkoriščen, zato sem glih dons dala predlog, da se računalnik omeji. In številka na položnici se bo zmanjšala pa če je ne vem kaj, jaz nič ne plačujem in bom pa v to smer nekaj naredila in more mi uspet. Iz tega vsega, tud vam torej pobuda, da mal pogledate okrog sebe kako porabljate energijo in kje jo lahko manj.

Komaj čakam petek, ko bo prvi ustni izpit na maturi končan. Gospodarsko poslovanje. Ne morem reči da nekoristno, ker je koristno….vse bi pa dala, da bi se že danes lahko začela učit slovenščino, je velik bolj fajn in matematika. O Bog, kdaj bo konc!

Drugače pa nekaj Božje besede: Psalm 71,7

V molitvi za Kvajdej 2007, za nastop Robija F. v Piramidi - pomembno pričevanje, za vse skavte posebej za bratovščino s katero sem bila prvič malo bolj v stiku na Brezjah, super so!

V tej vročini pa ne pozabte jest solate pa pit velik velik velik tekočine, seveda VODE!

Še ena slikca, čeprov mi tok zlo ni všeč k jo tok veliko napopa, ampak je pa lepa, v nedeljo smo šli proti večeru na Blegoš in je tole pogled na Poljansko dolino, del nje aaa kdo vidi kje sem jaz doma?? Pravilen odgovor bo nagrajen

p.s. Levo pod cerkvijo (Sveti Jurij in Florijan) moja vas. na desno, kjer je največ bajt so pa POljane,tam skozi pa je naša Trmoglavka(piše blog)  furala maraton Franja

Greva gor v hribe vohat gorski zrak, ven iz te sivine greva kot takrat, ko sva se spoznala kolk je blo lepo spet te gor v hribih primem za roko.

Se spomniš še tistega dneva in jutranjih vseh meglic, takrat sem te prvič videl bila si kakor sonce nasmejanih lic.

Sva skupaj planike štela, hodila po vseh stezah, smejala sva se in pela tud tam gor je nama hitro tekel čas.

Greva gor v hribe….

Ko prideva spet v dolino, kjer teče drugačen čas, zgubiš se mi v sivem mestu in ne vprašaš, kje zdaj hodim jaz.

Še dostkrat sem šel v hribe-še dostkrat je blo lepo, še dostkrat gor tebe iščem in še dostkrat mi je tko hudo

Greva gor u hribe…

Nekoč pa tam sredi mesta zaslišim en znan korak, po sivem asfaltu stopa-mi srce ustavi bil je točno tak.

Ob kavi spomin na steze-ki včasih sva jih našla in nikdar ne bodo takšne vse odkar si ti po svojih stezah šla

Greva gor v hiribe vohat gorski zrak, ven iz te sivine, greva kot takrat…

Včeraj na Brezjah je blo sila zanimiv. Hm. Prvič sem bla. Fajn spet mal v skavtski družbi bit pa opravljat tako zanimiva dela, kot je prevažanje starejših oseb in invalidov. Čist konc hudo. Med lepšimi stvarmi je torej od včeraj na prej, pri meni vsekakor tudi pogled na mladega človeka, ki kuje odnos s starejšim. Zadrega mladosti ali…? Da, da…izziv … in zato Bogu hvala, za korak ob koraku, ki je šel mimo, in še enkrat in še enkrat…in zmeraj sva se srečala s pogledi, ki je pravil, da ta oseba na vozičku je pa res od sile.

Kar se pa zgornjega besedila tiče (Čuki) me je pa sprejel, ko sem iz Brezij stopila skozi domača vrata. Najbrž bo ostal himna tega vikenda. Mami, mislim, da je prirastel k srcu. No, sem sigurna. Mogoče pa ji je ravno zvok te pesmi včeraj pomagal, da me je nekako na hitro vprašala, koliko ljudi je bilo kaj na Brezjah… Bilo je bolj tako, da bi bilo vprašanje; kako je bilo, sem se imela. Ker to vprašanje preprosto ni na mestu. Ne ni. Ker mogoče noče slišati, da sem navdušena, ker to ona že ve.

Danes pa znamenit Maraton Franja. OOOOO seveda, tudi jaz gledati mojstre. Pa še to, danes bo tud za sestrco prvi veliki podvig, brez koleškov namreč greva dol čez proti Poljanam. TO bo zmaga. Spet

Lep dan v hribih in na kolesu lahko tudi drugače

jaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaassssssssssssssssssssssssssssnnnnnnnnnnnnnnnnnaaaaaaaaaaaaaaaaa

O, da da že dolgo me okrog ne bilo. Po delovnih dneh prihajam k sebi že kakšen dan, po drugi strani se me lotevajo takšne in drugačne bolezni, ne ravno konkretne bolezni. Čudno. Res čudno.

Z mlajšo sestro še vedno podirava rekorde. Prav noro!! Trenutno pa se je navadila furat z biciklom (brez koleškov) tako, da po vasi mal cik cak, komaj čakam, da greva skupaj na gasilske vaje (2km), da ne pomislim kam dlje…vaaa… to mi je najbolj prisrčno kar je lahko. Komaj čakam! // V torek smo bili na koncertu Odkloplenga Grega in in Primoža(?), v Kranju, prav zanimivo Mi je blo pa fejst dobr, ker smo šli s skavti, kr tko ja s skavti, prov fajn občutek, jz sem pa furala poleg še dve sosedi, k drugač ne hodmo tolk skup na takšne zadeve, rade jih pa mamo, in je blo sploh fajn. Drugače in prijetno. // Mislim, da se mi do zdaj še nikdar ni prikradel strah pred počitnicami. Bojim se, da bom preveč podlegla delu. Že zdaj me je zagrabil…vglavnem, v treh mesecih vidim za enkrat v ospredju muko. Želim pa si, da stopi naprej Vera in Luč- letovanje v Kančevcih, Kvajdej, kolo in svež poletni zrak, ki diši po dežju, svoboda misli, šotor nekje ob gozdiču prijetni ljudje, počitek, počitek, pametne debate, veselje ob Sv. pismu…je kdo za kaj takega? // Nekaj že napisanega pa vendar, v zadnjih dneh sem zanimivo razmišljala. Veliko o moji smrti. Zakaj npr. ne bi bilo možno, da mi zdajle ne preneha biti srce? Saj se to vendarle dogaja, o da, tudi mladim. Zakaj naprimer, zakaj se tako bedno prepečujem, da imam še čas za poboljšanje… res smešno, da je kaj. In zato so tudi hrepenenja s tem povezana. / Kar se pa dela tiče pa sem prišla do, ne vem če male stvari, niti ne do velike, ampak eno mi je jasno, da to, da mi ni všeč in da se ga nikakor ne morem privaditi, sigurno ni v povezavi z mojo razvajenostjo (končno si pri 19-lahko to rečem, da niti nisem, kljub samokritičnosti), ki bi lahko prišla marsikomu na misel. To sem si torej nehala metati pod kolena, no sicer si nisem. Torej, sem prišla tudi do tega, da jaz tega ne bom počela.Če bo to name tako negativno vplivalo sigurno ne, če se karkoli drugače obrne, pa vsekakor. In sem pripravljena oz me bo že Gospod pripravu za vsakršno uboštvo, samo da bom delala delo, ki ga bom opravljala z veseljem. Kako je to vredno, o kako zelo. In na to so me spomnile besede, ki mi jih je danes izrekla sredi polja, ko smo skupaj pleli, mami od sosede, ki smo bolj skupaj, da ji je prav zanimivo, kako grem jaz čisto druge poti, čisto nekaj drugega…. kot kdo, sem jo vprašala…..rekla je samo, da ne ve…samo tako več kot zanimivo se ji zdi. Najbrž je imela v mislih moje sorodstvo, ki ni najbolj versko usmerjena, ma, tudi splošno vsak (bližnji) potihem pri sebi ve in se sprašuje kako sem jaz nekaj drugačnega… in prišli sva do tega, da si jaz svojih poti nisem sama urejala, niti malo. Ja on. On me je spravil nedeljsko popoldne na internet in prijavil med neznane skavte, on me je prijavil na vero in luč…na vse, vse vse vse…. ker jaz, nisem imela moči in je nimam. Sigurno so mi te stvari čedalje bolj v potrdilo in upanje in moč, da sem pripravljena narediti vse za srečo v življenju in ljubiti, ljubiti, ljubiti, ljubiti v čisti, v vsej čisti od čistosti same Boga, moža, otroke, bližnje, mene samo, neprestano.

Ker je možno. Ker Bog živi med nami in deluje po nas samih, pa naj ti bo to všeč ali ne, On je pot, resnica in življenje.

Prav res, življenje je veliko več in tega se najbrž posebej danes zaveda velika sestra v Gospodu, TADEJA. Direkrtno poslana od Boga, na točno tisto mesto, ob točno tistem času, ko nama daje Gospod druga drugi spoznavati veličino življenja v Ljubezni. Vse najboljše!!

In danes imam željo, da tistemu, ki to bere in se poznava (m/ž:)) povem, da te imam rada.Res.

nepopustljiva vidra

Po pisnem delu mature je prišlo na vrsto….mmm…mjaaaaami, zabušavanje. Kr neki. Mislem če pa človek preveč zabušava, se pa že tud že mal čorav počut no. A se to kermu ne zdi? Jz sama s seboj v ničdelju,v prisiljenem ničdelju, prav ne znam bit. Po domač povedan, se mi zmeša. Komu se bo zmešalo?

Odločim se torej, da bom malce služila in se zmenim za delo. Prvi dan. Seveda, spet sem za trakom, ki se vsem zaposlenim obrača samo z mislijo nanj, ker pa tam ne morem delat sama, se mi pridruži gospa. O, da prava gospa. V osmih urah si je nabrala lepo zbirko kletvic. Ej, bleda sem bla. Nič pozdrava, namrščena se mi pridruži in reče: ma, ke do dveh se mi bo pa glih zmešal. Ja, šok. Sploh nisem vedla kaj naj odreagiram. Gledam, bledo in delam… ja boste rekli, komu se pa za trakom ne bi zmešalo. Ej, halo, pa ne že ob šestih zjutraj, in potem celo življenje… saj vendar ne dela tam dva tri dni, kot en skurjen študent. Dotalno me je pribijala z izjavami vse tja do druge ure. Pojma nimam kako preživi ob takem delu, če ima takšen upor. Ni pa nič prikrajšana, brez skrbi. Tako kot vsi tam zaposleni, ima marsikaj za povedati. Zdaj jaz, Jasna, vse vem, kdo ima prenizko plačo (ona), kod previsoko, kdo koga ljubi in kdo koga sovraži, kdo ima kdaj bolniško in kdo nikdar…

Hočem, nočem…tja do dveh te to oreng povleče v njihov sistem. Imaš trak, uro pred očmi in za hrbtom, osebo pred nosom in osem ur. Kaj početi?

In tukaj se, za moje pojme, beda človeka začne. Zakaj se z nekom pogovArjati o neki težavi, ki jo imaš mimogrede željo rešiti, če si lahko prijetno nezadovoljen ker pač moraš hodit v službo, to nejevoljo pa spraviš v vsakega mladeniča, ki se tokrat z drugačno barvo kravate nervozno sklanja v mehanizem stroja. Zakaj, torej mislit na krakoli dobrega, zakaj? zakaj bi bila kakorkoli pozitivno usmerjena v delo, če te ljudstvo bombandira, da je potrebno za vsako stvar znoreti in da je vse nesmiselno.

Stvari tovarne te objamejo z vstopom vanjo, in tam se nihč ne pozna - kar se žensk tiče. Tam se pohlep, prebrisanost, hinavstvo…prestavi na prvo mesto. In uničuje se nekaj najlepšega, nekaj najnežnejšega, nekaj kar je sposobno tako nežno poljubiti in stisniti dlan, uničuje se ženska. In moški? Ti te spravijo v dobro voljo, da. Ne, z opazki ali podobnimi zadevami. So pač bitja, ki…ne vem. Ko razmišljam o njihovi koži in ko razmišljam o njihovem doživljanju vsega kar jim pade na pot… halo, vse je na prvem mestu, pred vsakršnim zmrdovanjem in obupavanjem. Opravljanje? Briiiigaaa jih. Pomagal pa ti bo vedno. Vedno, če ti ne misli, ti bo to povedal, da tebi, ne tretji osebi za tretjo mašino v tretjem štuku. In če se kaj uniči? O, da vedno bo prišel, vedno bo tam, vedno bo pripravljen. In če mu ne bo uspelo… super, gremo raziskat. In kdo po tovarni žvižga? Sproščen, močen moški korak. Zakaj mora biti tako, ne razumem žensk. Ali res ves sistem, vse breme ženske, ki je hkrati mati, teži tako, da se preprosto nekje mora izprazniti s tako negativno platjo. Pa tako grda je… res se mi povesi pogled, ko opazujem to bedno in ko skoraj kakšno pametno rečemo v jedilnici, ni tega, že pogled išče slabo.

Drugi dan. Z mano dela mlado dekle, leto starejša. BiLO Je prav zanimivo. Ves čas je govorila, to mi je res zabavno, sploh ta volja iz človeka kateri se zaveda da drug o drugem nič ne veva, pa se kr sprosti in klepeta, klepeta. Tudi ona mi je dala veliko za mislit, nekaj vprašanj se mi je postavilo. Prijetna punca je, tako blizu sva si po eni strani, po drugi, pa je tako drugo razmišljanje, čisto kontra, čisto drugi interesi. Težko dojemam, da je lahko neka stavar, ki nima nikakršnega plemenitega in modrega, obstojnega donosa, takšno moč predvsem v mladem človeku. To, malo, mu preprosto zadostuje. Kako lahko obstaja tako močno kontra privalčnost življenja?

Nekaj pogledov torej iz delovnih dni, teh imam pred sabo še tri, potem pa še nekaj učenja, da bi le vse potekalo v volji, močni volji.

Želim vam lep vikend, bogat, bogat predvsem pa, ej, upajte si pogledat v plamenček, ki se ga tako malo vidi. Upajte si.

Nepopustljiva vidra

p.s. tele ekstra slike mi grejo res na jetra, se opravičujem. Drugač vsebina je pa sila lepa ane

 Ej, super zadeva, še od mojga ata. Ma, je uživu z njim. Včas je bil še brez strehe tle spred. Tist kar je bolj živa zelena. Pol k ga je pa naš ati dubu mu je pa urihtu ob straneh gor čez šipe, streho. Zdej je pa u izi hotel. Ob vozniku se lohka furata še dva če se stisneta, ampak je bolj priporočljiva ena oseba. Uporablja se lohka za precej stvari. Mi smo ful koristel za furat drva, če je kdaj tko nanesel, ni pa glih za hajkat po kkšnih koreninah, v breg sred gmajne.

Zakaj prodajamo? Rabil se bi vsekakor tud, če nam ostane, ampak smo se nekak odločel, no se je kr starejša populacija, da ga premal uporabljamo, pa da nam vbistvu trenutno več al manj sam prostor zavzema.

Kar se podatkov tiče tegale unimoga, jih več dobite na mejl: jasna.dolenc@gmail.com, za enkrat lahko povem le ceno: 3.000€, ta cena se bo vsekakor znižala, samo pokažte zanimanje, pa bo ati preci srečen :), pol bom pa še jz zraven kej rekla, pa bo sploh cenejš, tk da. Nič čakat

Lep teden,

Jasna

Zakaj, zakaj, zakaj, zakaj, zakaj, zakaj, zakaj, zakaj, zakaj, zakaj, zakaj, zakaj, zakaj, zakaj, zakaj?

Kako kratek vpis v primerjavi z ostalimi, a ni nič bolj razumljiv kajne? Potem ne upajte, da bom skrajšala prispevke, ali jih kakorkoli po tretji osebi prilagajala. Menda bo vsak zase že vedel zakaj to bere.

BiPi