Em. Najprej lep pozdrav vsem. Sporočam vam, da se je vreme že začelo izboljševati, nimaš torej razloga, da te v sredo ne bo na praznovanje 100 letnice skavtstva! Meni se je obrnil sistem tednna tako da pridem. Komej čakam, ej to bo res, to bo res praznovanje.

Hotela sem v ta žvečk spravit kaj preprostega. Pa?

Lahko povem, da še vedno delam, to omenjam zato, ker sem zadovoljna, da delam, ker sem na nek način v sebi ponosna ob koncu delovnega dne, ker tudi vidim, da me to še bolj disciplinira. Učim se odpovedovanja različnim stvarem, ki bi jih lahko uživala in še kaj. Vse me pomirja. Odpoved nečemu ni nujno tudi prinos bolečine oz že samo slabe volje. Vse je dobro. Kakšne besede kajne? Ko si samo rečeš, ja ja…sj to vem… mh, to vsi pravjo, drugač pa sploh ni res. Sploh, ko se ne počutiš dobro, so te besede, kot sladoled in vroča špinača. Danes med delom se je vrtela po radiu pesem, ki pravi v refrenu, da po dežju vedno pride sonce. Tudi te besede so bolj take kajne…. če ja, ja, če ne, ne. Ampak ko sem razmišljala o teh zlajnanih besedah….kako prisotne so v mojem življenju… kako močno lahko držijo. Hotela sem si priti na jasno, ali se s tem strinjam ali ne. Razmišljam, razmišljam po časovnem traku življenja… se malo upočasnila… mogoče celo zaželela, da se tega ne bi lotila. Ker, ej nerodna reč, prav res nerodna reč, ko človek ugotovi, da mu je po dežju še vedno posijalo sonce, da pa bi v to verjel, ne, to pa ne. Ko pa si potrdiš, da do sedaj tako vedno bilo je, ti je tudi jasno kaj naj bi sledilo. To je, vera, da bo tako tudi ostalo, da sonce vedno bo in dež vedno bo, da bo eno in drugo. Draga Jasna in dragi Vsi, hočete ali ne, ajajmo v dežju objetem z mulo, kot da bomo večno tam, sonce bo prišlo, hej, daj zbudi se, sonce bo prišlo. Hja, samo verjeti je treba. Verjeti in vedeti.

Danes sem si na nekem jasnem koraku spet napisala pred očmi dejstvo, ki se mi odkriva zadnje tedne. Vse kar imam, vse,  je današnji dan, ta trenutek in upanje. To je vse. Zdaj pa veselo življenje. Nič drugega. Nič. Nič od nič drugega. Pa vendar je dovolj. Seveda je, dovolj za kvalitetno počutje, za kvalitetno življenje v Njem.

Kot zanimivost; danes začnem s pisanjem neke vrste dnevnika za mlajšo sestro, želim si le, da bom vztrajala.

Ta žvečk, naj na koncu ne bo ves trd in še enkrat trd. Ta žvečk si predstavljajte, da je takšen, da  ga med dlanmi malce povaljate nato pa raztegnete kar se da na široko in če eno stran spustite se ne bo skrčil, ker na njem piše mir vam dajem, mir vam zapustim.  Ta mir, se zavedajte, da je v vas, da vam ga Gospod daje, da ga vsakdo ima vsaj malo in da se ne krči, na vas je, da ga ohranjate. Ker pa se tale žvečk tud pretrga, poskrbite, da drugi del dobi vaš bližnji.

Jasna

Ja, sem čakala, da se bo kr samo od sebe kaj napisalo pa še zmeraj nič! 15 minut življenja sem najprej porabila, da sem zbrisala vse odvečne komentarje med katere so upadli tud tisti katere z veseljem prebiram in mi pomenijo. Se opravičujem, če mate osnutke jih kr še enkrat nalimite. Med njimi tudi zadnji. Mateja, če to bereš, te prosim, da mi tisti komentar še enkrat pripneš. Prebrala sem ga samo enkrat, potem pa neprestano  mislila nanj. Veš, koliko mi pomeni in dobro je tudi za še marsikoga na tej strani. Res, hvala za pričevanje.

In Kvajdeja je konec. Sploh nisem vedla kaj me čaka. Eh. Ne zdi se mi pisati o tem kaj mi je bilo ok in kaj ne.  Lahko omenim, da sem  hvaležna za dotalne padce in podvige, vprašanja in odgovore. Na koncu pa vsekakor skupne zmage :)  Veliko ostaja, veliko gre naprej, nič pa takšno kakršno je bilo pred taborom Kvajdej 2007 in to mi je najlepša, najmočnejša dragocenost vsega. Tukaj pa sem še zmeraj jaz, ki vleče svoj strah, tega pa je vedno manj. Veselim se tega, veselim se svežega vdiha. Jaz, ki že zmeraj črpam veselje iz vodnjaka žive vode, ja, v to sem prepričana, ker če bi bilo to veselje od sveta, bi bila že zdavnaj pogubljenja.

Veste, Bogu prav nikdar ne zmanjka idej! To me pri njem preseneča vedno znova in znova. Pa lahko prav danes zvečer preberem v Svetem pismu: nič ni nemogoče, ampak meni seveda, to ne bo prebilo. Vedno znova in znova… ej Bog, priznam, nisem te pogruntala (še) ;)  …mislim, se vam to ne dogaja? Prov zakon filing, sicer malce nelagoden, ker ugotoviš, da …. hja….ne gre drugače kot ostati v majhnosti, ta majhnost pa nosi modrost, plemenitost, ponižnost, odpuščanje, ljubezen…. ne vem zakaj človek kr rine nekam u zrak, kar sploh ni zrak, ampak sam  večja megla.  Kok smo smešno-zanimivi.

No, in ravno pred Kvajdejem se je dogajal v men, huh, waw, kva že. Kalilo se je veselje, do česa? Ja, do tega, kar sem potrebovala celo težko leto in si nikdar nisem mislila, da je to možno, da tam…. jaz lahko bijem. Veselje do delovnega mesta. Tam kjer delam, mi je pred taborom postalo čudovito. Veste kakšen občutek, ko zjutraj z veseljem vstanem in grem na kolo in vem samo to, da bom delala, pač delala, karkoli že, ej, nekaj bom nardila in to je to, ob tem pa še pomagala bližnjim in preizkušnje pošiljala na vlak za pod vznožje križa. To je to. In spoznanje, da nekaj pa že znam delat in več kot znaš na več področjih lahko delaš in to se mi je pokazalo. Super. In počutila sem se odlično. POtem tabor. Ej, mogoče bom res malo napisala o njem, ampak trenutno mi je dovolj, če močno iz srca rečem: BILO JE TAKO ZELO SUPER. Po njem pa… spet delat, ja bilo je pod vprašajem vse skupaj, pa vendar se, po prvem delovnem dnevu veselje nadaljuje. Odpirajo se popolnoma drugačni pogledi. Men še kr ni jasno, da Bog ne bo dopustu, da bom negativna, sovražna tam kamorkoli me bo pošiljal, dosegel bo, da dam ljubezni v meni pot. Dobra poteza!

Pred Kvajdejem sem prišla do super ideje. Jo bom kr izdala. Odločila, sem se, da bom za najmlajšo sestro pisala dnevnik. Npr. kako je doživljala prvo vselitev v svojo sobo… kako ona doživlja življenje pri štirih, petih, šestih….letih, kakšne želje ima, česa se boji, čemu se nasmeji, čemu zjoče…. Ta dnevnik ji želim podariti ali za sv. birmo ali za 18 let… ali…kaj pa vem. Zelo si že želim začeti s pisanjem pa zbiram primeren zvezek. Kdo kaj ve kar se peresa tiče, da ne bo zbledelo, kaj je najbolj pametno uporabljat, nalivno pero ne, se pravi navadni kemični??

Nežni so dotiki. Dotiki Boga. Veste, mogoče še ne čutimo tako močno, ampak, vera, imeti vero v življenju, verovati v Jezusa Kristusa, to je največ, največ, kar lahko dosežete in to je tudi največji mir.

jasna, nepopustljiva vidra

p.s. Kvajdejevci, samo vztrajajte, ker ko sem prišla domov iz Kvajdeja, pogledala v časopis, na internet, poslušala radio, srečala soseda… sem ugotovila, da je še zmeraj vse po starem, da je še zmeraj glavna tema zlo, potem polno nespametnih reči, ki te odvračajo od modrega pogleda, ugotovila, da če si ne bi vzeli časa za pogled v nebo, v cvet, moči za vtrajanje, dodatnega potrpljenja z bližnjim…potem vse skupaj nima smisla. Vse to smo sprejemali na Kvajdeju. Vav!! Srečno pot!