Hm. Najbrž že moram. Po tednih se spravim nekaj napisat. To sploh ni slaba ideja, ker ugotovim ob tem, da mam že dotalno zabasano z bednimi komentarji in da sem že trikrat pozabila geslo….ja, in da sem še bolj slabe volje spet polovica tistih ‘pravih’ komentarejv zbrišem.

Vbistvu zdele nimam nič izbranega kar bi želela napisati, takega da bi mogoče blo za koga koristno. Lahko napišem to; da sem utrujena. Od dela in od…ne vem kako se reče tej zadevi. Od zanimivih skrbi. Želim si samo enega dihljaja v tisti svobodi. Skratka preprosto čakam, da se nekaj zgodi, nekaj močnega, ker edinole močni sunek mi bo premaknil življenje iz trenutnega stanja. Hm… imajo ljudje pogosto takšne želje? Najbrž bolj mladi….ali pa…

 Bogu čast in hvala za takšne ljudi, kakšne? Kateri so mi vzor. V mislih imam ene prav posebne starše. Kako neverjetno v njihovih delih prepoznam tisto, ja NEMOGOČE, popolnoma nemogoče, nemogoče, nemogoče, nemogoče…na koncu že prav bedno, ker nam je nemogoče… Božja ljubezen se razliva v vsakemu, ki ji daje pot, ki ji dovoli, ta pa dela tisto kar je nam nemogoče. Ej…. mi smo prov zanimivi, zakaj bi sploh bili mnenja, da je nekaj nemogoče? Trenutno na moje stanje, je tole res odvečno vprašanje, ampak zanimivo. Mogoče sem hotela povedati, da mi takšni starši, ki so mi čista podpora že samo, ko jih zagledam, dajo toliko volje do življenja, energije, ponoven nasmeh…. to res rabim.

Kako blog človeka hitro nese… napisala bi še milijon stvari, vse, vse, vse, kar mi gre na živce, kar me boli… vse… da bi se počutila bolje… in potem bi nekaj bralcev reklo: no super, nisem edini s takšnimi težavami… pa bi blo to vse.

Nekako bi mi bilo bolje, ker bi si napisala pred nos, ampak ne bo pa dobro, da bo bolje, če bom napisala množici. Ne vedno. Ker si in sem edinstvena in imaš in imam prav posebno svoje zadeve, ki te držijo skupaj in tisto kar daješ, dajem, dajajva osebi, s katero lahko ohranjam mir in  mi odgovarja. Blog pa te osebe ne sme nadomeščati.

Pred novim šolskim letom se ne držite nazaj, se mi zdi, da že tko življenje čist prepozno začnemo dojemati. Vsem, ki začnete s septembrom res želim prav obilo žegna in Svetega Duha.

Še zdaj ne vem… a naj zaključim z i-jam, a brez…. , ker mi je bolj všeč M….kot Mir z vami.

 Jasna

O tem gibanju bom mogoče kaj napisala kak drug dan. Minil je teden letovanja v Kančevcih z osebami, ki imajo motnje v duševnem in telesnem razvoju.

Doživela čudovito spoved in prišla do nečesa novega. To novo je ogromno. Tako zelo bistveno, da me je in me bo od tega dne spreminjalo še bolj močno.

Zdaj vem čemu, zdaj vem zakaj. Zdaj imam zadeve na pladnu. Zdaj se želim bolj ceniti, zdaj vem kaj je potrebno in zdaj vem kam moram. Veliko me čaka, tudi že načeta bolečina, ampak ob vsem ogromna rast. Tako velika rast, da ni izraza. Postajam res jasnejša, takšna kakršna si želim biti. Počasi se približujem. Mora mi uspeti.

Le malo, sicer mi o tem ni razlagati, da pa je le malenkost kaj se dogaja. Se pa zavedam, da nimate v zgoraj napisanem veliko za razumeti. Mogoče bi v osnutku dejlala le, da me Gospod močno vodi po pravi poti in me z njo oblikuje. Mene in mojo družino.

Prvi stik s temi osebami, tako za dlje in bolj osebno. Kakšna sreča, ne znam povedati kolikšen zaklad nosijo te lučke v sebi. Tako preprosto je vse. Če imate možnost se le pridružite gibanju Vera in luč, prijateljev- tisti ki pomagajo, rado primanjkuje. Je pa to nekaj ogromnega, kar si lahko podarite v življenju.

Tako sem hvaležna za vse.

Veselim se prihodnosti, mojega vdiha, bolj s strahom tudi bolečine, z veseljem pa stiska dlani. Potrebna pa je tako močna zavest.

Veste, tako se počutim, kot bi imela polne roke dela. Neverjetne vrste dela. Tako nori občutki, ki prinašajo res čudežno veselje nad prihodnostjo. Zadeve so šele načete, mogoče še to kar sem napisala ne bi smela. Če se bo res odprlo kaj novega bom še kaj napisala, možno, da bom malo potihnila, lahko da tudi ne.

Hvala, ker berete. Želim vam vztrajno skrb za svojo otroško dušo. Tako močno smo jo potrebni. Postani dober oče in dobra mama z nenehno živim otroškim srcem v sebi.

mir in dobro

jasna

Tralala!

Dons se sploh ne morem spomnit naslova. Niti tega ali ga zmeraj na začetku dam ali šele na koncu. Hm… kdaj sem nazadnje pisala. Ja… enkrat po Kvajdeju se mi zdi. Če zdaj kaj dogaja? Uuu pa še kako delam. Em..to je to. Pa je ok. Veste, tisti delček dneva, ki pa mi je preprosto dan, da ga izkoristim, me bo najbrž še največ naučil kaj se pravi živeti.

Če imam “svoje” delo pridem tudi do kakšnega zanimivega razmišljanja. In želim deliti to s tabo. Svoje odkritje.

In prišel je mimo

in me presenetil.Tako zelo, da v tistem presenečenju nisem vzkliknila temveč se takoj lotila upravičevati ta “šok”.

Zavestno sem torej čutila, da ti to lahko podarim in pravim ti.

Veš, kaj pravkar odkrivam?…odkrivam, da je najtežje v življenju biti preprost.

Kajj? Da, pogledal me je bolj ja kot ne, kot u izi zmešano.

Ja. Res je. Življenje bi bilo popolnoma izžeto s tem, če bi znali že razmišljati bolj preprosto, pa to ne pomeni, da bi s tem bili prikrajšani za raznovrstno tehnologijo, medicinske napredke….ne. Gre za sam preprost pogled na tiste male stvari, ki se kot prvo zadevajo mene. Nekako bredemo naprej… želim več, želiš več…ja, men sploh ni dovolj ta trenutek zdaj, a ni to grozno?? Pa kam pa hitimo? Aja, tja… naprej nekam, tisto tam tudi že najbrž obvladam… Ampak ni vse tako. S tem ko hlipam naprej z zaprtimi očmi priletim tja, kjer mi je vse še neznano, prav spretno se pretvarjam, da je vse v mojem mezincu… počasi pa se v naše telo in srce puza strah, ki ga je čedalje več. Niti ga ne zaznam več.

Če se torej zdaj ustavim, imam čas. Se spoznam. Spoznavam. Dajem prostor modrosi in vsemu plemenitemu. Ta prvi korak izkusim in zaživim, tisti drugi korak prav tako.. in rastem, samo tako raste človek, ki… ga ne presenečajo nepomembne stvari. Tako ve, kdaj je zanj več. In to ima neprecenljivo vrednost.

Boš videl, do spoznanja pride vsak posameznik in od tega ima potem ta oseba tudi največ, oz ga vsaj veliko bolje dojema. Najbolj boleče, neprijetno je tudi spoznanje, da življenje od nas zahteva samo to malenkost, da smo u izi. V VSEH smereh našega gibanja. To ni lahko. Ker to hkrati tudi pomeni, da jaz, JAZ, vem kaj je dobro zame, vem kako se dobro počutim, vem kaj je dobro za svet, se pravi ljubezen, vem kje je meja…to pomeni, da dajem vrednotam v sebi prednost pred tem kar mi ponuja svet. Neprijetno spoznanje mogoče ravno zaradi tega, ker nam je jasno, da smo trenutno na zgrešeni. Jp… trenutno nam je blazno pomemben en in edini hobi: kompliciranje.

Ne. Jaz ne bom prišel do spoznanja.

Najprej moje oči. Kajj? Kako da ne?

Ne bom, ker se mi zdi nesmiselno karkoli več razmišljat. Je tako kot je.

Ejj, pa si mogoče odkril, da te trenutno to delo, ki ga opravljaš veseli oz neinteresira? Si odkril in prišel s tem do spoznanja, da te tista kitajska hrana blazno impetira oz ti ni okusna?

To ni isto.

Kako da ne. Pa zakaj kompliciraš človek. Se ti ne zdi, da se pri tako malenkostnih stvareh vse začenja. Se si ti rodil 1,80m visok. Če ne spoznavaš, odkrivaš kako potem rasteš? Kako si takšen kakršen si. Zakaj tičiš na neki zmulani stopnji, da se ne premakneš s tem, da ne boš razmišljaš, odkrival, spoznaval. In mlad si. In še dobro je vedeti, da si s tem nikakor ne škoduješ, gre sam za kvalitetnejše življenje, gre za vsak dan posebej, nimaš želje, da imaš vsako jutr pred sabo čudovit, čudovitejši dan? Zakaj tvoj duh preprosto ne zadiha, daj mu dovoli… neprestano spoznavaš in odkrivaš, pa si sploh ne priznaš ali kaj?

In šel si.

Ima dekle. Jo ima rad? Verjetno kajne. Torej, si je kdaj rekel, se je kdaj začudil: vav, ljubezen pa je res neverjetna stvar. Ljubiti, imeti nekoga rad pa je res nekaj čudovitega, spreminja me. Že samo to moje dekle. Lepa je. Kako je krasna. Želim si jo objeti.

Kaj ni to odkrivanje? Spoznanje? Kako preprosto kajne? Samo, da mogoče nekje stoji, pa ni panike. Vsak spoznava, to mi je čudovito dejstvo, vsak raste, vsak je sposoben modrosti, plemenitosti, svetosti. Vsak. Ej, čisto vsak, tud ti. Vsak je svojemu malemu “odkritju” predan, vsak se ga lahko razveseli kot majhen otrok, samo naprej je potrebno iti, se pravi, ustaviti in si reči: vav, jaz res veliko premorem.

Že zaradi tega, ker vsakdo tako veliko nosi v sebi, četudi ni vedno na vpogled, se imejte radi takšni kakršni ste. Tako bo vaša misel lahkejša, vaš korak vedrejši, vaš pogled z več upanja, vaše dlani bolj močne, vaše ustnice bolj modre. Vaše misli pa še bolj brezmejne.

Upam da razumete celoten vpis.

Pa mir z vami. Pravi mir.

jasna