Samo ena pot je.

Samo ena resnica.

Samo eno življenje.

Ste že slišali za to?

To želi rasti… po njih, ki jih imam, po bedi, ki osvaja, po radosti, ki me poživlja.

Samo upanje bo zmagalo.

Samo otrok se bo smejal.

Samo misli modrega bodo zapisane.

Samo najbolj žalostni bodo objeti.

Strah me je.

Ej, Jezus je pot. Samo ta, najboljša zate, samo zate. Nič drugega, nič drugega si ne želi.

On je mir.

Mir s teboj

jasna

Res bi se spodobilo kaj bolj hm… “stoječega”, mojega napisati za ta čudovit dogodek. Pa limam samo besedilo te pesmi, spremlja me današnji dan… Ne vem kako sem. Čutiti je mir, tam globoko. Na površju rahla vznemirjenost. Pa vendar, zadovoljna sem, da sem sposobna čutiti oboje.

Ko mene več ne bo

Ko mene več ne bo, bo ve tako kot zdaj. In zemlja in nebo, bo pekel in bo raj.

Ko mene več ne bo, bo glasba še igrala. Nekdo ti bo prepeval in ti se boš smejala. Izmišljenim besededam, nekakšnega poeta, ki sredi morja čustev spregleda tvoja leta in sploh ne ve, da midva sva vse to že imela. Da sva v drugačnih časih vse to že doživela.

Le malo bolj počasi, po dolgem in počez. Le malo bolj na skrito, in malo bolj zares.

Ko mene več ne bo, bo vse še vedno isto. Te hiše in dvorišča, ti parki in igrišča. Ko mene več ne bo, bo SMEH OTROK OSTAL in našel se bo nekdo, ki te bo še poznal….

Zanje dneve pa me najbolj prevzema dejstvo, da kdor ne sprejme teh najmlajših, OTROK, kdor celo ne postane kot otrok…. Vemo kaj nosi otrok ? In to postati mi? Pri 20-ih, 30-ih, 40-ih, 50-ih …? Ma, si rečem, Jezus teb se meša…. za to je potrebno več kot milost, več kot ne vem kaj… mi spet govoriš, da s teboj, s teboj Jezus je to… je tako mimogrede ?!

Pri očetu smo otroci, si sin in si hčerka, je družina. Tam odpade vse tvoje maščevanje, zavist, pohlep, nervoza…. vse grdo, zato ne zapravlaj časa s tem, četudi v tem vidite zlate cekine, jih žal mečete/mo skozi strgano vrečo, ker vbistvu, nimamo niti za takšno, ki naj ne bi  bila pretrgana.

V otroka rastem… skupaj z bitjem, skupaj s soncem, skupaj z upanjem, ki nam je bilo poslano v nedeljo (9.9.) … z imenom Uroš. Njegova teta sem.

Gospod, gledam to dete. Staro en dan. Gospod, samo tvoja ljubezen, samo tvoja modrost, samo ti to zmoreš. Ker če tako malemu človeku daješ srce, ki bije, potem…  … ne vem, Oče. Ti  nas res ljubiš, nas…

Hvala, ker sem tvoja. Naredi me otroka, naredi me vzor malemu Urošu. AALLEELLUUJJAA!

mir in dobro

Jasna

Dve leti nazaj, ko sem to slišala in celo zaigrali smo v Assisiju. Že takrat je bila ta zgodba prinos radosti same. Potem pa eno leto nič, spet sem se spomnila…. po dolgih mesecih sem začutila močno hrepenenje, da jo slišim, celotno. Tistega, ki naj bi jo imel sploh nisem pocukala za rokav, kljub temu, da se vidiva na pol leta. Na letovanju v Kančevcih pa sem prebirala neko knjižico…. kaj pa vem kakšen je bil naslov…. na enkrat me zasrbijo prsti in hitro polistam nazaj… kaj sem prebrala popolno? To zna biti o popolnem veselju…. in bila je, točno ta in zdaj je z mano, doma in zdaj sem tako vesela, da jo lahko delim z vami:

Isti (brat Leonard) prav tam poroča, kako je blaženi Frančišek nekega dne pri Sveti Mariji poklical brata Leona in rekel: >>Brat Leon, piši!<<

Le ta je odgovoril: >>Glej, pripravljen sem.<<

>>Piši,<<     pravi,   >>kaj je resnično veselje.<<

>>Pride sel in pove, da so vsi pariški učitelji vstopili v red; piši: to ni resnično veselje. Prav tako, da so vstopili vsi prelati z onstran Alp, nadškofje in škofje, pa še francoski in angleški kralj; piši, da to ni resnično veselje. Enako, če bi moji bratje šli k nevernikom in jih vse spreobrnili k veri; prav tako, če bi imel tolikšno milost od Boga, da bi bolne ozdravljal in delal mnogo čudežev: rečem ti, da v vsem tem ne obstoji resnično veselje.<<

>>V čem pa je torej resnično veselje?<<

>>Vračam se iz Perugie in pozno ponoči pridem sem in je to pozimi, ko je pot blatna in je tako mrzlo, da kaplje hladne vode zmrzujejo na koncih tunike in stalno tolčejo po golenih, tako da kri teče iz ran. Ves blaten, premražen in ozebel pridem do vrat. Po dolgem trkanju in klicanju pride brat in vpraša: >>Kdo je?<<      Odgovorim: >>Brat Frančišek.<<                         In on pravi: >> Pojdi, zdaj ni primerna ura, da prihajaš; ne boš vstopil.<<

 In če bi ob mojih ponovnih prošnjah odvrnil: >>Poberi se; ti si preprostež in nevednež. Nikakor ne prideš k nam. Toliko nas je in takšni smo, da te ne potrebujemo. <<      Jaz pa recimo še vedno stojim pred vrati in moledujem: >> Iz ljubezni do Boga me za to noč sprejmite.<< In oni bi odgovoril: >>Ne bom tega storil. Pojdi h križarjem in tam prosi. <<

Rečem ti, da je v tem resnično veselje in resnična krepost ter zveličanje duše, če bi ostal potrpežljiv in se ne bi vznemirjal.<<

Dobro jutro ali dober dan ali lahko noč, resnično in popolno veselje, naj bo v tebi.

Jasna