dVOJE:

1. Dobro bi se bilo poglobiti v to, kdaj človeka prevzema duhovni napuh, v kolikor sem dobila občutek, je to zelo pasja zadeva

2. Zamislila sem si, hm… da niti ni malo ljudi, ki si ne pove, ki si ne prizna. Ja, to je res nekaj najtežjega, sploh če smo radi visoko, a za začetek…. osnova. Verjetno. Priznaj si.

3. Bog je ljubezen.

4. Naletim na prijatelje… in naletimo na tale blog. In ni mi še preklopilo, da to nekdo bere Zato res hvala tistim, ki berete, da si vzamete čas, da si vzamete čas za nekaj kar čutite, da je dobro za vas.  

5.  Jana, Ana, Barbara, Eva, Mateja, Mira, Vesna….  če padete, se poberte.

Hehe to mi je res dobra fora.  Dons v gmajni sem se jo spomnla. S sestrco sva šle v gmajno nabirat… plodove, no, sestrca si je prvošla oreng šaro …. in imela je svetovno gladke škornce skratka in vglavnem drselo ji je ker pa smo na senčni strani je bla slana še zdaj po gmajni… in ko se je nakj zapičla je lezla v tisti breg…

Jst vbistvu sem razmišljala: a naj ji rečem: Pazi, da ne padeš. A… kaj naj ji rečem, naj ji prepovem lezti v breg? O pa ja

Nasvet, pazi da ne padeš, je najbolj beden. Nisem jih hotela dati občutka nezaupanja. Naj gre, in pustila sem jo, osnovno že popaziš da ni kritično.

Potem pa sem se odločila namesto nasveta jo vprašati: Maša, a veš kva nardiš če padeš? - Kva?   - Ja, pobereš se :)  - smeh, hjaaaa

No in stvar je rešena,

dragi prijatelji,

če padete, se pač poberte, v času zime so tla posebej hladna.

»Jaz vam bom namreč dal usta in modrost, kateri vsi vaši nasprotniki ne bodo mogli kljubovati ali ji ugovarjati« (Lk 21,15).

Kok zakon odlomek… zzz me kr pogreje pa še zazebe hkrati

objem

p.s. ne vem zakaj sem bla spet optimistična in na začetku napisala dvoje

Te dneve se mi odpirajo popolnoma nove dimenzije pogledov in korakov in uma in ega in vere in sanj in …

Bolj kot kdajkoli prej v življenju še nisem toliko verjela v dobro na tem svetu, kot ta trenutek, ta dan, te dneve. V času preizkušenj bom lahko pešala, ampak v to verejeti, v dobro slehernega, v to da je več dobrega kot slabega… v to želim verjeti bolj kot kaj drugega.

Bolj kot kdajkoli prej v življenju čutim bolečine v glavi. Ja, povzroča mi jih strah in vem da je ta strah unikat mene same. Hkrati….

Se bolj kot kdajkoli v življenju počutim …. v tistem prihajanju v objem svobode, brez ovir.

Bolj kot kdajkoli prej dojemam foro ljubezni. Kako brezpogojna je, kako čista. Kako daleč nam, ki nam je dovolj telo.  Kako odrešujoča in kako dobra, tista ki prinaša vse dobro.

Bolj kot kdajkoli prej se sprašujem, ali sem sposobna ta trenutek vse pustiti, iti, iti v svet. To pa naj ne bi bil odraz bega, ampak uresničitev….

Mi lahko nekdo pove ali se kdajkoli piše skupaj ali narazen.

Rada vas imam

jasna dolenc

Jasna Dolenc

p.s. tudi to je del mene…

Hej,

zmeraj sem s pisanjem nekaj pametna ane? Zmeraj mogoče govorim o tretjem svetu za katerega nikogar ne obsodim, da je v njem, obsoditi se morate vi sami. Vsekakor zelo nesproščujoče. Ampak, o čem pa sploh naj pišem širnem svetu?

Mogoče do vas upravičeno, da izvste kaj o meni. Ampak men je to tok smešnoo pisat. Da bi kr zaključila Osebno se mi dogaja res neverjetno veliko stvari, ampak o njih pisati tukaj? C, ne.  Osebne izkšnje v katerih je družba, tisto povem, samo o meni pa ničesar. Pa sj…. zdej sem to že dovolj utemeljila, Jasna, prav o tebi ti ni potrebno ničesar napisat. Če pa že, pa eno malenkost, ki itak ni samo tvoja.

Sredi minuleta tedna, sem bila tako obupana, tako močno obupana, da v življenju še nisem bila. To se samo tako reče.   Bila sem že, ampak do sedaj se te rane še niso krvavele. Jaz, nisem verjela, da sem tega sposobna, bil je popoln preobrat in najhuje kar si lahko očitam je vse, čisto vse in vsaka potankost ki si jo storil v življenju do tistega dne. Zaradi malenkosti ti je žal za vso veličino življenja.  Spet mi je bil to dokaz, da sem danes policaj jutri zapornik, danes zdravnik jutri bolnik, danes v lekarni pri metadonu jutri pod mostom z iglo v žili…. si po tem upaš ponašati sebe nad drugim? Se potem upaš bahati svoje dosežke nad klošarjem?

Spominjam se srednje šole. Kdaj točno sem se jaz moralno in duhovno malce razširila ne vem ravno, vem pa da nisem vedela, da to obstaja …. ko pa sem prišla v srednjo šolo pa sem vedela to: nekaj imam…. ja, čutiš Jasna, nekaj imaš, nekaj kar ti oni ubijajo, vsak dan ti izničujejo, in vedela sem drugo: to kar pač že imam, je verjetno veliko, in to mi bo ostalo!!

Upala sem, da je to za kratek čas. Ne vem od kje drugačnost, pa saj smo vsi drugačni, ampak želela sem si, da jaz ne bi bila sama drugačna, ampak bi bila malo manj drugačna pa bi se lahko z njimi družila… ja, čeprav sem še predobro vedela, da njihov skupinski svet, skupinska osebnost, težko prestopi v mojega. Tega itak nisem hotela.

Pa so bila štiri leta mimo. Pa je bil četrti letnik za majhen odtenek blažji od prvega…. ostalo pa je zatiranje, zatiranje upanja v dobro, upanja v pošteno in zmerno.  Štiri leta debele oči uzrte vame. Čudovita štiri leta, odlična šola, v njej sem se izoblikovala, dobro in v nadaljno se bom verjetno še. Kljub njim… ki sem jih sicer imela rada, njim, ki sem jim sicer bila pravšnja za zaupanje in pogovor iz druge strani pa popolno uničenje.    Po štirih letih sem si lahko rekla: ja, zmagala si.

Prestop…..mnogih na faks. Jaz, ta presneti maturitetni tečaj. Od osmega razreda naprej sem vedela… Eno leto, in močno bom delala. Bo že. Sploh bo pa drugače. Ampak veste zdaj je malo drugače: zahtevno bolj kot sem pričakovala, in oni, ki me obkrožajo so kot moj 3 letnik SŠ. Želim si že miru, da sem preprosto v okolju, kjer bom imela mir, tako pa se smejim pa me gledajo, tako pa odgovorim pa me gledajo, vzpodbudim pa me gledajo, kritiziram pa me gledajo…  za po  vrhu vsega se grem še jasne komunikacije in oni me spet gledajo. Pa če so samo oči, je napor, ker … halo no… na jok mi gre. Res mi gre.

In temu vsemu sem dodala še korenček in malce graha, juha se je pogrela in bilo mi je žal, vsega, vsega, vsega… to poudarjam zaradi tega, ker… takšno kot sem se doživela, sedaj prav opazujem, kako mogoče je, da te doleti, da te doleti OBUP.

V precejšnji meri se je prespalo, ampak v celoti se to ne prespi, nič se ne prespi, ker vse prihaja živo iz živega bitja. Potrebno se je soočit, potrebno se je pogedati, zdaj pa stori kar hočeš. Upanje ali obup. Izbiraj! Oni ali ti! Sama veš da moraš drugače.

In mislim, da to drugače že gre… tisti mir ljudi bom že doživela. Zdaj in na vekomaj je pomembno le to to troje: Upanje

                                 Ljubezen

                                  Vera

…. zdaj še zmeraj hodim naprej, hoditi nazaj je OBVEZNO, tisto nazaj je najbolj ranljivo . .. a je hkrati osnoven izvir, ki nam še največ da za življenje. Daje nam čut, daje občutek, zase in za sočloveka.

Verjemite, da dobro obstaja, na svetu obstaja dobro, na svetu obstaja ljubezen, na svetu obstaja preprosto in vedno obstaja nekje veliko srce in veliko upanja. In verjeti v to in na tem delati, to je prava pot, to je res veselje.

To pa je del mene

jasna

Tisti, ko noče postat depresiven, naj se izogne branja.

V vsej slabosti dneva, ki ga lahko premorem, pa sem se lotila pisati o nečem osupljivem, ki me zadnje tedne res močno prevzema.

Mislim, da se je bolj konkretno začelo, ko sem šla na Svet Združenja… na hitro, malo pogledat. Mogoče se mi je šlo za občutek ostalih skavtov, ki so voditelji. Kako mi bo samo med njimi… pa sem to potem malo opustila, ker me je vmes zadelo v drugo smer. Bili so voditelji in bile so voditeljice. Vsak svojesvoj. Na nekem zdravem nivoju, na katerem si lahko pri približno 25-ih je marsikatera in marsikdo… odsev ženske in odsev moškega, odsev modrosti, odsev dostojanstva in tako odsev čudovite osebnosti.

Kdo je to? Je to res čudovita ženska, je to res čudovit moški? In kje je ta zrcalna skavtinja in skavt? Voditelja sta. To me tako močno gane, da ne znam povedat, kako dragocena, kako Božje načrtovana je vloga ženske konkretno v četi npr., kako nekaj čudovitega lahko daje izvidnicam, ja in v isti meri izvidnikom. In kot da ta čudovitost ni dovolj je tukaj vloga moškega, spet čudovitost mlademu fantu in ravno tako v isti meri dekletom.

Obe postavi, njim, ki jo močno potrebujejo. Ja, nekdo občuti kaj pomeni biti dober moški, samo pri skavtih, in marsikatero dekle, samo pri skavtih občuti veslje smeha v dvoje, z njo, ki je starejša, z žensko, to kar bo nekoč ona.  Kako čudovita pota. Pa tako malo se zavedamo. Res sem neskončno hvaležna za žensko in moškega, za ti dve čudoviti postavi, za dojemanje, kako močno sta OBA potrebna (četa, šola in tudi v družini bolj težko bi šlo namesto mama oče; oče oče, nemogoče!)

Do sedaj sem namenoma govorila: “ženska” in “moški”.  To mi je zelo oster izraz ampak sem se potrudila hotela sem pisati, ja… hotela sem pisati o vlogi mame in o vlogi očeta.  Se mi zdi, da sem že s tem vse povedala. A ste kdaj razmišljal kakšno vlogo imam mati in kakšno oče.

Da si najprvo razjasnimo to; tud jaz sem precej rada razmišljala tako, ko sem poslušala: kaj ta ve, nima otrok in še nuna je in…

Te stvari nosi vsak v sebi. In to je vse česar se je potrebno zavedati. Jaz nimam še otrok, ampak imam pa mami in atija.

Vglavnem in skratka. Ti dve čudoviti vlogi sta. Sta res? Znorim, ko prebiram želje 21-letnic: v življenju želim postati uspešna poslovna ženska.

Čaki, a se mi sanja, a to resno mislite? Pa kakšna poslovna ženska? Kot prva varka, ki si jo našemiš je ta, da obuješ petke in misliš, da si ženska. Super.. gremo naprej. Polej pa denar ane… Mislem… to je men vse skup bolano. Kako lahko gre  nemočna deklica tako daleč. In kako lahko gre deček, ki ima ljubeznivo in vzorno mamo, tako postrani, da se sprijazni s tem, da v svetu takšnih deklic ni več, torej se sprijazni z uspešno poslovno žensko, seveda za enkat samo še s takšnimi sanjami…napuhom…

Štekam, da vse napreduje, zelo hitro. Ampak, a se mi samo zdi, a res noben ne dojema, da ne glede na napredek človeštva, človek bo vedno hrepenel, človek bo vedno potreboval objem. Vedno bo želja biti ljubljen, ja pa ne tako, da je med njunimi ustnicami tisoč €.  Tako a veste, vedno bo želja biti preprosto samo ljubljen. Bolj bomo zašli, bolj bo preprosta želja.

Dovoliš ti, kot moški, sebi, da to boš in boš lahko s tem čudovit oče in mož?

Dovoliš ti, kot ženska, sebi, da se razvije tvoja nežnost in boš s tem čudovita mama in žena?

Kakšne čudovite stvari. Skrivnost odnosov je verjetno v čutenju. Povej mi kaj si.

POVEJ mi kdo si, kdo si ti mama, ki sem tvoja hči, povej mi, pokaži mi, bodi mi vzor kako biti dobra mami in ljubeča do moža? Povej mi kdo si ti, oče, ki sem tvoj sin, povej mi, kako moram ljubiti ženo, pokaži mi?

Povej… pokaži, kdo si, kako ti čutiš, kako ti doživljaš, pogovarjaj se z mano.  Jaz sem tisti, me še poznaš? Tvoj sin, tvoja hči.

Bodite blagoslovljeni, ko razmišljate o svoji vlogi, ko delate na njej, da postanete čudoviti,

da ste čudoviti tam kjer ste ta trenutek in kjer boste.

 To je res ogromno.

O njih moram kaj napisati. Govori se neprestano. Če se v puberteti iščemo, torej mi sami sebe, je s tem iskanjem samega sebe vsekakor tesno povezana okolica. To pa je šola, družina, prijatelji.  Itak največ časa preživimo v šoli.

Torej, kaj pravijo PROFESORJI. (Da ne bo pomote; ne obiskujem še faksa, torej govorim na podlagi dosedanjega opažanja)

Dejstvo je, da smo še močno zeleno občutljivi predvsem tudi in posebej v srednji šoli. Večina mišljenja je takšnega, da je on boljši od mene, pa spet drugi ima to kar jaz nimam pa še zna več kot jaz…joj pa kako bo z mano kaj? Blagor profesorju, on že ima faks…. uf, že službo, pa družino… on je med boljšimi. In ko si vprašan pred tablo te v glavo, po domač povedan, še prav uspešno prca.  Da dijak tako ranljivo odreagira je povsem normalno. Že ob čisto majhni stopnici se nam zdi, da nam dela krivico. Vsekakor, ne govori mi, ne glej me!!!….. ALI ……ne pokaži mi, kako nizko sem še in kolik moram še storiti v življenju. Strah, da tega ne bom zmogel.  Ker nimam surovin….prva pa je ljubezen, ljubezen pa se začne doma. 

Poklic biti profesor je pač takšen, sto (-+) dijakov na dan se da skozi… opa, ampak s tem se da skozi 100 osebnosti. A vam zveni to čisto tako malo mimogrede, za statistiko??? Nekateri se uspešno zaščitijo. Možno, da marsikateri ugotovi, da pritiska ne bo prenesel, če bo pač človek s človekom. Torej se začne prve ure pouka govoriti stavek:  ne prenesem osebnih odnosov. (kaj vsak s tem mislim je spet druga zadeva, pač vsak ma svoje ščite). In to je to. No naj še omenim, da se ta stavek krši že v prvem tednu poučevanja tako da…. a veste, če si ti človek ne moreš se kr odločit, da boš žival ali predmet.  Že drugi dan omeni, da je peljala psa na sprehod, že drugi dan ti omeni, da ni imel časa, ker je z ženo nakupoval, ker je pospravljala rože, ker je imel avto na servisu…. Hja, dijak željan u izi na izi  in s tem v težje, pa to kar požira vase ane, normalno da je fajn.  No tolk o popularnih izjavah profesorjev.

Vsak človek, torej tudi profesor bi moral imeti osvojene vsaj malo psihologije.

Kdaj in koliko dijakov pride do tega, da profesorji so zmotljivi, da profesorji so lahko celo pod dijakom. To zadnje predvsem. Ko jih gledam, opazujem in poslušam… ej mislem da jih 3/4 nima pojma kakšne posledice puščajo za sabo. S svojim izjavam, dejanjem…. pa govorim o pozitivnih in negativnih posledicah. Imam občutek, da prof. misli, da gre vse mimo nas, da se ne sliši… mi smo le statistika, ki sedi in gleda, zares ne bomo ničesar vzeli.

Pri tolikšnem številu težko delaš na nestatistiki. Ampak samo statistika ti pa ne more biti niti en razred. Je pa najlažje ja, se strinjam.  Pretresa, ali me preseneča…. na kako zanimive načine prenašajo vrednote, večina negativne. Kateri profesor bo danes naprimer o poštenosti? Poštenost v ekonomiji?? Je pa to največja vrednota, izpostavljena takrat ko se prof. počuti ogroženega, saj so mu zaplenili test. Tle gre pa spet vse na glavo… Malo sem zašla… ne gre skupaj, sem hotla rečt. Ja,  je, posebej v SŠ,  nevzdržno imeti toliko osebnosti na dan, teden, mesec…. in zato iz te stiske verjetno privre na dan marsikateri sistem prof. ki sploh ne pomisli  ali je odber ali ne, samo da se zaščiti ali vsaj misli da se. Škoda, da si ljudje malo bolj ne prečiščimo življenja.

Kaj mi je povzorčilo to razmišljanje. Izjave tedna:

- “… mislem, a veste kako je z otroci, bolj tko… ponoč ne moreš spat pa take zadeve…”  Sj če bi se v tistem trenutku te izjave bolj zavedala kva je reku, potem bi še odreagirala, ampak ej… to reči mlademu človeku, ki upa, pa četudi v hišnega ljubljenčka… Te pravice nima nihče. Da ti očitaš življenju, zaradi lastnega napuha… A bi še povedal, da se samo s svojim otrokom še zna smejati? Ali pa bi povedal, da on ne spi zaradi otroka, soseda pa ne zaradi prenaporne službe, torej le še s pomirjevali.

- In denar svet človeka. Težava je, da izgubimo občutek. Denar je tako čarobna zadeva, vedno bolj me vrže, preseneti me njegova zvitost.  Študent dobi na uro 3,30€, in ona pravi: “Jaz dajem ženski, ki mi pride počedit stanovanje, na uro 10€, a potem to pomeni, da ji kr dobro dajem ane?”

Ja gospa profesor. Proooooooooosiiiiimmmm, uščipni me, da spoznam, da nisi mislila resno.

Obzidje idealov se podira. Že nekaj časa nazaj, naj omenim, kako ne vem, nimam besede, mi je bilo, ko sem ugotovila, da če je nekdo odrastel, ej to še ne pomeni, da ima zadeve urejene. In potem se je začelo rušenje. Razočaranje. Super, odlično. Slišalo se mi je: jasna, tudi ti si upanje sveta, zanašanje na njih, velike  te ne bo povzdignilo. Sama imaš dovolj, ti sama si upanje.

Torej, bodi svoj in delaj v ljubezni z ljubeznijo. Pa…. prisluhni.

Ej, se je pa potrebno zavedat, da so nekateri profesorji prav zelo vredu. Hvala zanje.

Sem se ravno spomnila ene prisrčne izjave seveda prof. moškega spola :), govorilo se je o vremenskih napovedih. Razlike med TV Slo. in Pop TV.    “…razlika je v tem, da mamo na TV1 prave vremenoslovce,  na PoP Tv mamo pa dekleta. ” No, ne gledam veliko vremena, če ga pa gledam in to še na Popu, ja, me pa za en mesec res mine gledat Sem to bollj v zabavi sprejela verjamem, da bi bla možna druga možnost in sicer, da sem čist zgoržena kakšn odnos do Ž spola ima… sam ni kaj, takle mamo. Tako pač je, če hočemo drugače, so spremembe odvisne od nas.

 Sam je pa dobro povedal lol

dons smo se pa bolj malo  smejali :)  No, to sem že marsikomu povedala, presenetilo me je: petletna sestra je teden dni nazaj vprašala mojo mami:

“Mami, kako se dobi fanta in kaj narediš potem, ko ga imaš?”

In že poslušam kakšen bi bil vaš odgovor

Pa vse dobro v težavah

jasssnaa

ffffffffff. Kok težko je včasih začeti. Ampak moram. Za mano je čudovit dan. Prvega novembra iz prejšnjih let se posebej dobro spominjam. Na pokopališča se je zmeraj hodilo bo treh. Doma smo se delili na dva različna kraja, zmeraj enako. Eno leto nas je zlo zeblo, spomnim se modre bunde znotraj karirasta. Spominjam se, da smo se zmeraj nasmejali na to potezo, da je ati na ta dan vselej oblekel bundo. Zmeraj. Prvič pred zimo je bila bunda na prvega novembra. Spomnim se melanholije, ki nas je prevzemala v deževnem vremenu, se mi zdi, da je stara mama ob takšnem vremenu še raje spustila kakšno solzo. Vse skupaj je sililo k temu, da je res, ampak res žalostno. In letos? Delitev se je malo spremenila. Z atijam pa sva vseeno ostala tam kjer sva vsako leto, ampak sama. Bilo je res zanimivo. Ej, prav res. Stati ob atiju in moliti, ga opazovati. Vse je tiho, vse je nerodno. To je dejstvo. Na pokopališčih je večini nerodno. Npr. ta oseba ne bo prenesla, da sem na pokopališču sproščena, da z nasmehom pozdravim prijatelje, da pogledam okrog, da ob izstopu iz avta zažvižgam. Alo, zdej smo resni! Grrr smrt! Je pa nerodna reč, kje imeti roke? Ja, prišel do spoznanja, da jih jaz ne morem imeti v žepu ker to res ne izgleda okej, ona ima sklenjene, torej jih imam jaz lahko bolj prilagojeno, samo izven žepa. Dobro bo. Ker tako že je, naredim križ. Lepo ga naredi. Tako z močno zavestjo.

Zadnje čase razmišljam o izkustvu. Če mi toliko različnih izkustev ne bi bilo dano… ne vem koliko in če bi se v življenju sploh premaknila. Samo izkustvo, da sem v njem zavestno, mi daje tisto živo. Ljubezen, vero in upanje. Izkustvo je res fantastična stvar. A ni zakon da obstaja?  O tem res nisem nikoli tolk razmišljala. In kako močno te vse oblikuje, nadgrajuje. Iiiioo fajn res.

Po bližnjih so mi dana tako močna dejstva, da me spravljajo samo še do enega dejanja: usedi in ustavi se, Jasna, daj zašteki že! Kar se mojega poklica tiče torej. Mojega bivanja. Mojega bistva. Predvsem pa tudi, kar se tiče mojega eksistencialnega vakuuma, se pravi življenjske praznine in napolnjevanje le te. Sem danes prav fajn besede prebrala v eni knjigi: tisti, ki ve zakaj, večina ve in prenese kako. Hm… malo sem zaplavala.

Vsak dan znova me ustavi to… da, se imam čudovito, da so mi dana tako neverjetna izkustva, da se imam tako neverjetno, da imam toliko možnosti, da imam tolikšno upanje, vere in ljubezni, da imam takšen razum, da … toliko darov imam. Pa me je k temu celo strah vriskati, ker…. glede na udobje je vse skupaj kr neverjetno. Ne morem verjeti, česa vse sem deležna. Se zavedam, da ko bom res vse sprejela in začela z vsem delati, šele takrat, ej se bom pa uresničila. In ta trenutek vem, da to bo prišlo, ker čutim rast. Ta rast je bila moja želja, a sem si jo predstavljala drugače in tudi nekako človeku podobno…. iz nje pa se ni izcimilo nič, razen tega,  da je Bog spet ubral svojo pot in da jaz spet samo gledam

Kaj pa imam? Ko vidim kaj mi je od prvega dne skavtov preko njih vse dano. Toliko stvari je. Tolikšen del življenja. Pravih objemov, pravih besed, pravih prijateljev, in pravega služenja, pravega vodenja, pravega poslušanja, pravega dela, prave pomoči, pravega smeha, pravega vztrajanja, pravega tabora, pravega ognja, pravega svita, jutra… prepevanja… hvala, hvala hvala mi poje srce. Tako močno izkustvo, sežejo ti na vsa področja, vse se počasi napolnjuje, da bom takrat, ko bom velika to koristila v službi in še v ostali družbi, ki bo lahko popolnoma drugačna…

In izkustvo z njimi, ki so drugačni. Menda moteni, telesno in duševno. A čudoviti. Neverjetni. So čudeži sveta. So edini in poseben dotik. Vera in luč. Kako močno življenje mi je z njo, z njimi. To je tako veliko… Kako me je doletelo to veselje, da sem lahko z njimi?

In… izkustvo uličnega misijona. Stuttgart. Tisoče ljudi po ulicah. Slišijo bobne, kitare, glasove, ploskanje… slišijo smeh.  Jaz spet tam. Želim živeti s prvimi občutki, ko sem stopila na ulico, želim živeti z doživetji, ki sem jih doživljala z mimoidočimi. Bog, ti si.

Psihologija.

Teologija.

Tisoče ljudi po ulicah. Tako različni. Vsak drugačen.

Bila sem priča, da je vsak po sebi resnično čudovit. Tisoč različnih reakcij ob pogledu na nas. Najbolj čudni so hkrati najbolj pripravljeni in čutni.

Veste kaj pomeni poslušati sebe, za vsako ceno, zaupati in poslušati sebe, svoje srce? To, da je mimo prišla mami s sinom. Da, sin bolj ulične narave. Mami navdušena sin ne. Mami se zasvetijo oči ob našem prepevanju, želja da se približa, sin pa jo grabi; mami ne, ne boš storila tega, pri takšnih se midva ne bova ustavljala. Mami, jaz, tvoj sin, ne grem s tabo če to misliš.  Vidim njuni roki. Obe napeti v svoje strani. Žarelo, žarelo je iz njenih oči. Ločila sta se. Pustil jo je. Prišla je k nam. In gledala sem jo. Ustaljena in mirna. Storilo se je, izpolnila se je in njena duša ne žeja več. Sedem minut. Prejela je božjo besedo. Želela sem jo čutiti ob prebiranju. Pogleda navzgor in zopet zažari ter se nasmehne. Približa se ji prijateljica. Skupaj. Potem odideta. Počasi in drugače. Tam stran, jo je čakal sin.

Tistemu drugemu se je najbrž mudilo. Študent s kolesom. Dolgo nas je poslušal. Zelo ga je napolnjevalo, to sem v marsikomu posebej začutila. Bil je preprosto srečen z nami. Potem pa je šel. Drug dan, drug večer. Prihajal je počasneje. Močno upanje je imel v očeh. Ob sebi je za dlani držal svoje dekle. Želim, da se ustaviva, želim ti podariti to veselje mladih, prosim ustavi se. Prosim, jaz sem prejšnji dan to že storil, zdaj želim to ponoviti s tabo, ki te imam rad. Skoraj sem zavriskala ko se je to zgodilo. Obstala sta in uspelo mu je. Tisti mir sta dihala skupaj. In prejela sta božjo besedo in skupaj smo se nasmejali.   Je to moč vere, upanja in ljubezni? Ja.

Da pa so otroci luč sveta? Ja.  Ker je fantek, ki komaj hodi sposoben ustaviti mami in atija, ki ju naše prepevanje ne zanima ravno.  Četudi sta stala deset metrov stran od svojega sina. Stvar je bila že rahlo nerodna, kaj se dogaja z njim. Čas je tekel on je plesal, je debelo gledal, se je smejal…  ja, vam rečem, na trenutke je bilo starša kar malo strah. Ker je stvar tako preprosta: otroka prevzame pesem in ploskanje z rokami, otroka prevzamejo ritmi preprostega bobna in nasmeh. To ga prevzame za celo življenje, že v otroštvu.    Kakšna poguba kajne, poguba vseh otroških igrač, ki otroka prevzamejo prvi dve minuti potem pa…? kakšen kiks, ko pa je vse čisto druga logika.

Da ne bom predolga. Bilo je še mnogo. Naj se ustavim še pri ženski. Nisem vedela ali nisem sprejela. Kako nizko je danes ženska v družbi. Oz.  gospodične tam pod 30 let (so mi najbolj ostale v spominu). Kako nizko. To mi je še težko sprejeti. Kako je možno, ne vem. Kako močno ranjenost nosijo v sebi, kako močno praznino, nič. Vse skupaj nič. Sama ranjenost, povsod. Tako močna ranjenost v tako mladem pogledu. Vidim fanta, ki ga privabi prijetna melodija, ja, dekle se mu pa posmehuje,  kaj trapaš, ne obujaj nežnosti, ne želim si je. Ne znam niti biti nežna in mila. Videti je v njih strah.  Večina se jih drži skupaj, z rokami. To mi je odraz, iskanja opore. Reši me kriči njiovo vse. Kakšna žalost. Njihovo življenje je razpeto v ulične trgovine. Iz tega sem nekako dojemala vlogo ženske na tem preljubem svetu. Je vse.

“…. ne, ne, ne, ne, ne, ne zvabi me več stara pot, aleluja!!” je bil refren neke pesmi. Všeč mi je

Vse dobro z vami. Uresničite se.

jasna