O, nikakor ne gre iti mimo. Dragi ljudje danes je Božič! In zanimivo, tudi danes se vsakdo počuti svojemu dihu primerno.

Ne vem kaj, naj napišem. O svojem doživetju Božiča? Iooo pa ta beseda “doživetje”. Življenje pač teče in ne vem… med tekom leta se včasih v trenutku vržem in začnem z Božičem. HAH KAKŠEN STAVEK Sredi leta pride pač ta trenutek Rojstva. Sredi leta je božični CD …. bolj ….bolj živ, mogoče. Vsekakor je Božič pač Božič in ni nič manj… gre za eno rojstvo.

Danes sem doživela še tretjo stvar, ki jo v zvezi z Božičem verjetno ne bom nikoli pozabila. Hm.. in zdaj res ne vem, a naj to povem. Ok, na kratko, da ne zajamem vsega…

- spomnim se, ko sem bila…hm kakšen 3 razred OŠ. Šla sem k polnočnici. S sosedi. Pač, šla sem, ker … mi je bilo za iti, kljub takšni uri.. joj kaj sem se lotla zdaj to ubesedičiti…  No doma niso šli. Niso pa imeli nič proti, da grem, kljub pozni uri in to…. Spomnim se prihoda domov, ko me je na sedežni čakala mami. Gledala TV.  Ko sem jo uzrla… ona je preprosto čakala mene. In to mi je bilo tako…. no takrat me je zadnjič tako..hm…očitno. In ne bom pozabila.

- LUČ MIRU IZ BETLEHEMA. Danes je tako, skavtinja sem. In poznam LMB O njej se že zgodaj govori Hm… ravno jaz sem razlagala nekega dne neki skupnosti, ko smo jo nosili, zakaj se ta plamen, v primeru, da ugasne, ne prižiga na novo z vžigalico in to je to.  Ko pa sem bila ravno tako mlada kot zgoraj, se mi je zgodilo nekaj.  //Spomnim se počutja. Točnega počutja tisti trenutek. Kaj je, kaj se dogaja? Sem vprašala sosedo, pri kateri so imeli svečo na oknu. Ona je mlajša od mene, tako da ni šlo ravno za temeljito razlago no, dobila sem torej informacije, da je ta lučka samo zaradi Božiča. Pač ker bo Božič, naj bi se prižgala lučka. - hhh kaj? Pri nas tega ne bo? Ne bo lučke, ne bo pravega Božiča? Ne… kako, kje naj dobim svečo? Ne morem reči doma, naj jo kupijo, samo zaradi tega, da bo potem gorela na oknu. Hm… doma imamo eno. Ena sveča, rdeče barve… po omari se valja že lep čas. Poznam jo.  Hm.. kaj če bi kr tisto? Mislim da je že gorela nekaj… joj,  je še kaj mase notr? In bilo je … uf ne vem kako, tako, da sem se potem res lotila tiste sveče. Kako zadovoljno, kako mirno sem jo prižgala. Ja, seveda. Kar z vžigalnikom. Kako pa ? In potem smo imeli tudi mi lučko. Kako lep Božič!  V milost te lučke, prižgane z vžigalnikom ,toliko verjamem, kot v milost tiste prave iz Betlehema. Samo ta lučka sem 100%, da gori še danes.

- in tretja stvar. Ne bom pozabila tega pogleda in te dlani. Te žene. Zaželela sem ji vesel Božič. Ne vem če bi pisala, kako je bilo čutiti in doživeti…ne vem, ne znam. NE ZNAM! Zakaj ji je bilo nerodno, da sem ji ponudila dlan? Zakaj… ne reci, da je resnica, da ne prenese niti toliko odprtosti, ne da jo ne prenese, da se boji celo tolikšne male odprtosti, da … ne vem, ne vem ljudje. Kakšna stiska in zaprte ranljivosti mora to človek nositi.

In njena dlan. Tako prijetno topla…. pa skoraj se mi je uprla… In najbolj, mogoče grozno? Njen POGLED. Ne, ni bil celosten. Če me kdaj kdo tako zmedeno gleda v oči, in če si jaz v tistem trenutku  želim njegove pristonosti, nič drugega, potem mirno povem, naj me gleda v oči. Celo moji petletni sestrci gre na živce, če nekaj razlaga nekomu oni pa tisti čas bere časopis, je za računalnikom….ona pove jasno: POGLEJ ME! Tej ženi nisem tega rekla. Najin stik je bil hkrati tako miren in počasen, hkrati pa tako sunkovit. Sem se ustrašila vsega, mogoče me je močno presenetlo… ne vem. Čutila sem le veliko stisko, veliko zaprtost.

- Dragi ljudje, POGOVOR, POGOVOR, POGOVOR!! Veliko pogovora, da se odprejo rane, to je močno potrebno, ker se nabira, tako močno se nabira… da je potem tako grozno, čez nekaj let… res je, tako močno grozno!! Tako močno ranljivo… to ne ostane pri tebi, ampak celo na tvoji družini…. Pogovor. Prosim, pogovarjajte se. Govorite o VSEM, O VSEM, razumete, o vsem kar se vas zadeva,  da se popravi, da se dogradi, da dela ČUDOVITO.

- Ne vem kak je bil namen, kaj naj vam danes sporočim, pa sem le dobro zaključila

Veselim se prihajajočih dnevov. Ker bom na duhovnih vajah, je možno, da je to zadnji vpis v letu 2007

Ne vem zaključiti.

A slišiš kaj ti pravi, ptica v srcu? A slišiš kaj ti pravi, govori o miru. Kdo jo je ustvaril, ji nadel peruti, od sonca in vetra preprosto živi…

Pazi nase.

objem

p.s. Izven… hm… se opravičjujem za napake. Se zavedam in me to preseneča, kako zanimive napake so mislim, da bolj pogoste v pisanju kot se jih zavedam. Težave mi dela vrstni red besed. O tem sploh ne razmišljam. Povezano z narečjem? Ne vem. Tako sem se pred minuto prvič zamislila nad to napako: “kaj naj vam danes sporočim” pišem to tako …ali pa: kaj vam naj danes sporočim. Resna zadrega. Men je to vse isto. Mislim, ta primer mi je pa res dotalno normalen v obeh primerih. Nimam pojma kater je bolj primeren…. Smešno ja, prav res

Ma sem se večkrat “pogledala” kaj prebiram. Ne sledim in listam vse kar pride pod roke? Hja…

Čez teden se razveselim revije Ona. Notri je …hm zanimiva vsebina, točno že vem kaj moram prebrati, vsebuje pa tudi del, ki ga vedno spustim. Kako pa bi bilo če bi blo vse za prebrat Poleg One težko čakam tudi na Polet. Ta mi je mogoče še boljši. Preberem več. Povsod se najde kakšno zakon razmišljanje, koristni nasveti, vprašanja in poskusni odgovori…. Listam tudi tudi en prav smešen časopis… ker pač je doma naročen. Eh, ne bom delala reklame Včasih bi se ob temu časopisu zjokala. Sploh mi ne gre branje. Ne gre in pika. Pred mano krožnik župe, v roki žlica… v drugi roki držim ta časopis in ga obračam: zadnja, sprenja, zadnja, sprednja stran. Pa žalost od žalosti. No, in danes je izšla. Ona. Hm… notri besede misijonarja, ki so me rahlo pribile, ne ravno na križ :);

ALI VESTE ZAKAJ VERUJEM?  Zato, ker ni druge rešitve. ( Peter Opeka, misijonar)

Kako preprosto!!!

Članka še nisem uspela prebrati, a se že veselim….

In drugo:

“Sama s sabo in življenjem sem vsak dan bolj nezadovoljna. Bližam se štiridesetim. Z možem imava vsak svoje podjetje, ki kar dobro neseta, hči študira. Včasih je mož poskušal srečo v igralnici. Ko sem vprašala, zakaj, je dejal, da bi imeli še več. Dogajalo se je nasprotno. Imel je tudi svojo klapo, s katero  se je zabaval. Vmes so bile ženske in izkazalo se je, da me je prevaral. Moje razočaranje je bilo  nepopisno. Prosil me je, naj ostaneva skupaj. Šla sva tudi k zakonskemu svetovalcu. Postopoma se je začel spreminjati, toda ugotovila sem, da mi to nič ne spremeni. Kaže, da je vse, kar je bilo med nama, umrlo. Razmišljam, da bi bilo najbolje, če bi se nekam izgubila. Kaj naj storim? ( Vir: revija Ona, mes. dec. 2007, rubrika; Odkrite besede, od “Nesrečne Janje”   )

Kot prvo. Pismo Janje, me je presentilo zaradi tega ker je napram drugim tako kratko. Toliko krize na prvi pogled… pa je opisano vse tako mirno. Kot eno samo sporočilo: da, tako je. NIč ovinkov, kot utrujenost od prevar 40-ih let.

Kot drugo. Spet me je opomnilo, na nevarnost casino-ju, igralnic in podobnih zadev. Zdaj ta problem postaja bolj glasen, končno. Jaz sem s tem srečala v Stični, letos, ko mi je gospodič pri peticiji proti temu lepo razložil, kaj je problem ipd… Potem sem v časopisju še srečala nekaj nesrečnih zgodb…

Kot tretje…: “hotel je, da bi imeli več…”  Joj! Joj!   To, da je hotel, da bi imeli nekaj več, je verjetno resnica.  Verjetno pa je mislil….več ljubezni…. … ne vem, ta VEČ, tako težko vidimo. Jaz sem se prvič srečala bolj konkretno z njim, v poletnem delu… jasno mi je bilo da bo dobro da delam toliko dni, da bom imela toliko denarja, pa ko je bilo to skozi? Hm…. kaj pa če bi naslednjič delala dan več, ker bi potem imela že tolikO?

Grozen občutek, grozno, kako očitna je preizkušnja. Kako očitna, in mi kako megleni, da jo nočemo spoznati.

Kot četrto: Če ima 40 let. Sama. Osamljena.     Ja, torej, mi je zdaj še bolj jasno, da se splača ŽE ZDAJ!!!! Že zdaj biti ranljiv, in že zdaj imeti čut.

Kot peto: Najbolje bi bilo, če bi se nekam izgubila…. Joj, kako svetovne sanje…. tudi iskrenost… Draga Janja, …. na pravi poti si…. veš, da imaš odgovor…

Kot šesto: Vedno verjamem, da je velika sreča, sreča med večjimi imeti otroka. Biti konkreten pomočnik samega Boga. Imeti veliko otrok in verjeti v ljubezen, ki je več kot vse. Verjeti v moč dveh, ki sta eno, da zmoreta in da je njuna radost otrok, otrok, otrok, otrok…..

Kot sedmo: Vse besede gospe Janje… so … = življenje (((ženske))), ki ji je Bog blizu, v njeni šibkosti, ko si bo dovolila priznati, da ni vredno… da ni vredno za ceno sveta, ampak samo za ceno ljubezni.

Kot osmo:   LJubezen pa je …. veste; čista od vsega čistega. Tista prava ljubezen. In samo zanjo……

ki se lomi….

….ki se ne ponaša,

ne išče svojega,

….. BARBARA, hvala. Ti veš, kaj…. ko veš, čemu, če ne veš,  ker spet veš… za koga in zaradi koga….  hvala. :)  … za Kančevce…

 Ej, verjem.

jasna

Pritekla je k meni in držala roke za hrbet.  In začela:

“Čira čara…. kok že pol?”

Jst:”Hokus, pokus!”

Ona:” Hokus, pooooookusssss!

In pred mano drži dva čokoladna srčka na dveh belih paličicah z napisom LOVE.

Gledava jih. Vesela sem bla, da mi ni takoj enga ponudila, ker mi ta čokolada ni po okusu ;) 

S kazalcem pokaže na napis in me vpraša kaj tam piše. Rečem ji, da piše ljubezen.

In potem mi pride na misel, da me resnično zanima, kaj si ona zdaj misli. Ljubezen, kaj zamorca je pa spet to. Pa je bla kr tiho. POtem sem jo pa vprašala: ” Ej, kva pa ti misleš, da je to, ljubezen?

Odgovori:” To je tak srček.” … in gleda v zlito čokolado

ops. Mhm. Sj jst sem bla z odgovorom čist zadovolna :), kako preprosto vendar :), skraj mi je že ušla skozi vrata, jo še vprašam: ” A pol je ljubzen za pojest??”

Mala Maša nagajivo odgovori:” Ja,(?), JAAAA!!”

Jasna, a štekaš?  Potrebuješ samo ljubezen.

… in verjetno je največji čudež ljubiti in biti ljubljen….in sodelovati pri darovanju ljubezni samega Boga…. in ta razlomljena Ljubezen, se dogaja zaradi TEBE. Kje si?

Čudovit dan

Jasna

Dragi vsi,

 najbolj neumna stvar ki se zadeva bloga so komentarji, mišljeni so tisti viagra pa te scene… in seveda, lotim se jih bristati, kot že tolikokrat. Ne prenesem kr en šodr, k mi vzbuja en nered. In je cela zmešnjava.

Zadnji komentar, tisti pravi je bil od verjetno zvestega bralca Jožeta. BIl mi je res všeč in to mislem čist resn.

POtem pa se lotim brisanja ostalih 500 komentarjev. To pomeni da delam klukce in za mano je že bila ura birsanja…. hkrati sem jih lahko brisala samo po 8.   To sem bla prisiljena delat tako da sem najprej obklukala ok komentarje in potem tavelko kljuko in se je obkljukalo ravno obratno- tiste ta fejk komentarje…. Pri prvih vredu komentarjih, so bli zadnji, mislim da samo decemberski.

In na enkrat naredim naslednje, da prvo obkljukane direktno zbrišem. IN je šlo vse po maline. IN pol…. in pol… ena ura sem se trudla da sem te komentarje ohranjala…. potem sem se ODLOČILA, da pobrišem vse in naredim malo redu. To je pa to.

Vesela sem komentarja in mi pomeni in je prav, da se opravičim vsem, ki ste kadarkoli in karkoli komentirali. HVALA.

V prihodnje vabljeni.  V kolikor ne bom izpolnjevala sprotnega brisanja fejk komentarjev, potem se z njimi ne ukvarjam več.. Torej je v prihodnje možnost da boste zbrisani, majhna.

dRUGAČE Pa:

1. Članek je bil napisan že včer.  Ma, ne vem od kje navdih. Ratal je. Super. Hehe, kakšn naslov ima? :)  ni boljšega. Naslov ima po moji taborni šoli. Povezuje se kot bi človek sanjal ….JEEEEEEAAA

2. Davno in dolgo in pretegnjeno nazaj sem omenjala, da bom pisala nekakšen dnevnik za mojo sestrco in ji ga bom na stara leta podarila Se spomnete?  Lahko podam novico, da mi gre dobro. Je zelo zanimiva vsebina. Všeč mi je ker ni nabit z ne vem kakšnimi recepti in te fore…. ne, u izi je. Najlepša stvar mi je pa ta, da ga z menoj ustvarja tud sestrca. Notr riše, piše… res iz prve roke, jaz dopišem potem samo datum in zdi sem mi neprecenljivo, to njeno ustvarjanje.

3. Spoznavam, da sploh ni fora v … v tem, da sem napisala članek in mi knjižničarka reče: a potem si resno vzela… sploh ni fora, da mam vse rešitve za test gegorafije, kar pomeni da moram pisati petico.  To sploh nima nobene veze in nobene obveznosti, da mora prinašat ene rezultate. Rezultate prinaša, verjetno, samo ena in zelo dragocena stvar; ODLOČITEV. Vse je stvar osebne, zavestne odločitve. Jaz če se ne odločim učit, petice ne bo, pa če mam pred nosom test, članka ne bom napisala, če se odločim, da v tistem obdobju ne bom namenjala časa pisanju. Vse je v tem. Odločiti se moraš. A, pa še to.

Odraz, močen odraz tega je bila dons ena profesorica, kako močno se je ona iz prve v drugo uro prevesla,  da ima slab dan. Pa je blo tko kot je zmerj.. neki jo je migrena napadala… ampak kako je imela željo povedat, da enkrat je pa zmeraj slab dan… sploh me ni hotla razumet niti poslušat, k sem ji rekla, da je to samo stvar odločitve in samoprepričanja in da je pred njo prav čudovit dan. Sploh ni razumela, za njo je bil ob osmih zjutraj dan že popolnoma pogubljen. Ti smola ti.

4. In včasih je prav nerodno…. ko veš, da če se boš odločil, ti bo pa uspelo… hja… ampak, ej, res je stvar odločitve.

5. Hudo.

6. Hm…. “razvila”   sem foro pisanja po točkah. Trenutno še utrjujem  njen resnični obstoj.

7. Potem ga mogoče kdaj omenim.

8. Jutri imam prvo uro frej.

9. To je presenečenje dneva

10. Se spomnite vrečk presenečenja?

11. Zakon

 Mir…..Miiiirrrrrrrrkooooooooooooo……….. MIIIIRRRRRR     KOOTTT  DAAAARRRR

                           TTEEEBBBBIIIIIIII…………………juhej

jasna

Ker češk pozdrav. Jowww…. to mi prov nikol ni šlo. Najbolj sem uživala, ko sem pisala pa pisala…na koncu pa že objavla.. pa ugotovila da sploh nisem naslova dala in pol sem ugotovila da je to najbolj težaven del celga pisanja…..

Danes v šolski knjižnici je bilo tako rekoč po naklučju ali ne… vglavnem in skratka eni profesorici se je zdelo  sladko da sodelujem v šolskem časopisu. Na prejšnji šoli sem že, na tak način, da sem polovici bila avtorica samo jaz….. ja k sem ga dubla v roke sem bla rahlo bleda… Pa časopis je bil iz parih listu ampak oboževalcev ni blo nikol… eh, ne vem zakaj.. .na nekaterih šolah verjamem da je to prijetna zadeva, a jo tudi radi berejo. Šolski časopis lahko vsekakor izpade enkratna zadeva. Hm. No in takrat mi je točno ta prof. rekla da moram več pisati. Pa ja…. pisati je lahko,  težko pa je sprejeti toliko različnih odzivov, ker…. ugtoviš da so besede en podn od podna.. ker ugotoviš, da z besedami ne poveš NIČ!!! Ker mogoče z besedami hočeš povedat kaj čutiš….pa je to najslabša pot.

Pa kljub temu, bom za ta časopis na zdajšnji šoli sigurno kaj napisala…. Izšel ni že nekaj let. KATASTROFA!!

TEŽAVA PA JE:

haha… ne vem o čem pisati. Neki u izi, vsekakor. NEki zelo u izi.  Ne preveč na strani dijakov in ne preveč na strani profesorjev…. nekaj takega, da bosta obe strani še bolj čudni po branju  ….

TEŽAVA PA JE:

 NNNNNNNNAAAAAAA SLLLOOOOVVVV  besedila.

Nimam pojma kak naj bo naslov. In sem ugotovila da itak sam neki ustrelim, tolk da je… tako da je vseeno če mi kdo drug pomaga.

PROSIM da če je kdo pri volji mi pove svoj predlog, kako bo naslov mojga članka. To bo čist zanimivo, naslov bo pa vaš, in če bom po volji bom pisala iz vašega naslova. To mi je res zanimiv izziv.  Se pravi da bo naslov in besedilo imelo kaj veze.  Trenutno je problem to, da ne vem o čem pisati in ne vem koliko bom o tem trezno razmislila….  lahko mi pomagate, vesela bom.

Rabim torej naslov.

 Joj, se dobr počutm, ko prosim za pomoč

BiPi

ej, pa hvala

jasna

jasnapikadolencafnagmailpikakom

Ne želim obžalovati kar sem napisala v zadnjem vpisi. Glede odraslih. Veste, se popolnoma zavedam tega počutja, kot sem ga imela pri zadnjem pisanju. Ko sem preprosto preveč razočarana. Bila sem ravno pred tipkovnico in stvar samo teče. Če bi danes pisala o isti stvari bi drugače. Se mi zdi da sem preveč pametna, da lahko bi temu tako rekla. Imam pravico?

Biti odrasel ni lahko in prav odrasli so čudoviti otroci v učenju. In pot v odraslega človeka je sigurno prijetna in kvalitetna, če pač je v pravšnji meri zavedna.

Hm… je torej moje “obsojanje” popolnoma neupravičeno?

Ne, mislim, da veeno stojim za njim.

Ker konec koncev je to vseeno odraz globoke ranjenosti in ni tako mimogrede.

Mislim, da je del izkustva in to je vredno…

in tudi to je del mene.

Saj bo, ane.

Imejte jih radi, svoje starše… in tiste, ki jim pravimo odrasli. Imejte jih radi in spoštujte jih. (- zaradi njihove modrosti, ki jo premorejo in tega kar nam dajejo…. o napakah pa jih opominjajte… z ljubeznijo) … in ne boj se… vem, da težko poslušajo….

jst, jasna

Ni, razumela, preprosto si ni dovolila. Želela sem si, da sanjam. Bila je tako odločena, tako preprosto tako vdano v tem prepričanju. Tako pač je. Ampak, bila je res tako močno prepričana… da je vedela da ne gre za prepričanje, ampak za nekaj samoumevnega.. nekaj kar na svetu preprosto obstaja in to povsod in to v vsakomur.

Kaj je to, v kar je bila prepričana, kaj je to v kar je verjela, da je del vsakogar in da to preprosto moraš imeto?

DVOM V SVOJE SPOSOBNOSTI.

Dragi ljudje, ampak to tako močan dvom, da…  em. Se lahko tako močno zjokamo, da… To najbrž ne bo pomagalo kajne?

Veste, nekako priznam, da sem se prepričevala, da to pač ni tako razširjena kuga… In ob vsakičnem spoznanju me prizadene.

Dragi odrasli, kaj počnete z otroki? Dragi starši, vsaj malo dajte razumeti, prosim, vsaj malo se poslušajte, prosim, vsaj malo. Presneto!!!! A moram kričati????

In kaj vam hodi po glavi, da otroka učite, da ne zmore? In pri 15, ko je pogled dekleta tako upajoč.. je po drugi strani že tako uničen, sploh ne ve, da zmore. Veste, to je neverjetno, da otrok, OTROK, nosi v sebi dvom vase. Samo sanja, kako krasno bi bilo, ko bi imel voljo, da bi vsaj poskusil.   Dejstvo je, da ta dvom na otroke spravljajo odrasli. Tle sploh ni debate, čutiti se ne da niti mamici več, važno je, da ima v službi svoj sedež in da se je prigrebla že na drugo mesto za naj čevlje med konkurenco sodelavk. Ne štekam od kje ta navada, da je mladina malo taka, čudna ane.. ne vem od kje navada da uhan v … v…v.. popku ni ok… zakaj presneto odrasle tako moti, ta svoboda mladega človeka… Daj pomagaj mu, daj če si upaš, povej mu, da je življenje lepo in da se da vse doseči… povej mu. Lahko pa si kratek in beden in rečeš: joh, ta svet, ja… coo… jaaa… pa tok traparij po svetu… No, kjer ste odrasli, kje? Vaša zrelost je dobila priložnost, dokažite se, da ste veliki, kot upate in se prepričujete da ste. Ste sposobni vse staviti na svojega otroka, da zmore in da bo zmogel vse? Upate vanj 100%?

Do tega sem prišla preko prostovoljnega dela, ko sem dekleta različne starosti učila klekljat. (starost 15, 13, 9….)  Njihove poglede na to pletenje sem primerjala z pogledi oseb, ki so se s tem srečale in so stare od 18 let naprej. Približno seveda.   Ma, kako preprosta je stvar. Kako misliš kam prilezti če ti je pri 18 letih za dve tretjini jasno, da jih ne boš niti poskusil ne, kaj šele se jih navadil. Kdo pa ti je povedal da je pretežko zate? Kdo pa ti je povedal, da to pa tebi niti približno ne bo šlo.

Deklica, ki ima 6 let stoji pri tebi in te gleda kako klekljaš. Mogoče se je dobro izogibat vpršanju: ali boš poskusla. Ampak da samo rečeš: daj ti pokažem kako gre. Veste, če se bo obotavljala se bo zaradi otroške sramežljivosti in ne zradi tega ker bi ji bilo jasno da ne bo zmogla. Takšen otrok preprosto tega še ne ve. On pristopi, poskusi, se nauči, in to je to. ZNA!!! In da to isto naredim 34 letniku???  

Potem pa otrok raste… pa se lepo začne narek, kaj mu ne bo šlo dobro od rok.. banalne stvari… pred bajto je za prestavit lojtro… ker je pač po maminih merilih pretežka otroku jasno pove, da jo on ne bo mogel prestavit, zato jo naj pusti.. evo, NE bo zmogel… in delajo se voščilnice in 8-letna deček jih bo verjetno le popacal zato je jasno… da tega ne bo zmogel… GRrRRR kakšne traparije!!!

Res se mi zdi, da je fora, da vsak zmore marsikaj, da ne rečem vse. V to sem prepričana, gre samo za psihologijo, ki jo ima vsak pri sebi. Če si naravnan da ne boš zmogel, tega ne boš zmogel, če upaš in verjameš, potem preprosto uspeš. To je čist res.

Če pa se otroka že nauči dvomiti v svoje sposobnosti….hm, ga lahko po drugi strani naučimo, da se v življenju vsaj bori za… em… za svoja stališča, vrednote??? Ampak kako bo on vedel, da so njegove vrednote res dobre vrednote, vredne zastopanja… če pa… če pa… mu tolikokrat ne gredo stvari od rok?  Kako in od kje mu upanje?

In veste kaj? Otroci so preveč pametni in tudi oni se bodo nekega dne naveličali pijanega pogleda.

Brez skrbi, v to verjamem. Verjamem samo v moč otrok. Odrasli so me že prevečkrat razočarali.

p.s. v vsem napisanem :)  se zavedam, da obstajajo zelo svetle izjeme.

In kar se sv. Miklavža tiče. Ti dnevi so mi čudoviti samo zaradi ene stvari in sicer zaradi spominov. Nikdar ne bom pozabila kako jasno nama je bilo s sestro da sva prebrskali celo bajto kje je kaj skrito po drugi strani sva si pa obedve tako iskreno povedali, da želiva da ostane presenečenje. Spomnim se, tistega mrzlega večera, ko je ati obijal kuhinjo… mami je delala… s sestrami pa smo pripravljale peharje… Kako pazljive smo bile spomnim se  miklavževega jutra, že tako noro zgodaj sva šle s starejšo sestro  k stari mami, v temi… edina noč, ki se nisva bali teme :).. kakšni peharji. Spomnim se vsakega miklavževega jutra ko je vaška mladina stala na postaji in čakala avtobus, kako smo si govorili kaj smo dobili. Veste kaj, spominm pa se tudi edinega pisma Miklavžu. Fora je (bla) da teh pisem nisem nikdar štekala. Men je blo to res dotaln smešn, pisati pismo Miklavžu in biti tolk u izi da mu boš kr napisu kva bi rad… to je blo men čist preveč. In zato sem mu pismo napisala enkrat samkat v življenju. Ja, in spomnim se ko je moja starejša sestra že vedela kdo je Miklavž… in kako sem njo in staro mamo spraševala kdo je… prepričana sem bila, da je to župnik. Spomnim se predstav, kako sem si ga predstavljala s kupi daril… nisem se ravno ujemala v predstavah, da leze skozi dimnik.

Verjamem v čudeže.

jasna