No,

končno. Stvar je taka, da kljub razmišljanju o čem pisati, ta trenutek ne vem ali naj nadajlujem od Božiča naprej… ali naj povem ta trenutek?

In nastalo bo oboje

Zelo preprosto: Vse kar se mi zdi ta trenutek pomembno je, da iz časa Božičnih praznikov prenesem tisto, kar mi je bilo na duhovnih vajah močno občutiti, to, da gre za ta trenutek. Izgubim lahko vse, če se mu ne posvetim. Toliko o preteklosti.

Kar se pa tega trenutka tiče.

Želim se zaljubiti. In s tem imeti noro upanje in veselje, da se bom z njim že ponašala. Na koncu naj me ta fant prevara, ali popolnoma zavrne.

Želim, da bi mi bila prošnja za službo sprejeta, na zagovoru pa naj me šef spravi v nepredstavljiv položaj z vsemi možnimi očitki, ki bi me popolnoma pobili.

Želim, da bi od tiste osebe čutila sprejetost in ko se jo bom že razveselila, ko bom že “padla” vanjo, takrat, naj me zabije in do tal potolče ter odide.

Želim, da bi mi tudi doma uspevalo, da bi imela občutek, da dobro opravljam svoje domače poslanstvo, nekega dne pa naj se od vrha do tal vse zruši.

Želim, da bi na odru igrala neverjetno monodramo…. iz občinstva pa bi se nekega dne zaslišal glas, ki bi me potolkel in me na licu mesta uničil.

Želim priteči na tisti hrib, da ji bom lahko povedala, da sem uspela…. točno na tistem hribu pa naj si zvijem gleženj.

Rada bi ji povedala ponosno povedala, da sem shujšala za 10 kil… in naj s tem že vidim svoj ponos na panoju… ona pa naj mi žalostno odvrne, da sem zdaj le kup žalosti.

In rada bi bila, končno si želim biti ta  LONČENA POSODA, ki jo naj Bog oblikuje, da bo šla že v ponos… potem pa naj jo stre, če je takšna njegova volja.

VSEEE, vseee… vse naj me ubije, mene, ta prekleti bodi NAPUH IN PONOS, človeka, ki je pol samega sebe.  V vsem naj bo kontra, kar mi dela, da se bo lahko ponašalo, vse naj me zatre in poniža, vse naj me potolče, da se bom plazila po tleh kot berač sredi avtobusne postaje, vse naj se mi vzame, telo naj ničesar ne lasti….  Ničesar več, nobenga ponosa, nobene časti, nobenega bahanja. Napuh, poberi se, napuh!

Ničesar nimaš. Štekaš? NIčesar, luba duša. Suženj si, beden in nič! Poberi se iz utvare uspeha in časti, in slepega spoštovanja… ničesar nimaš, kar bi obstalo, kar služi ljubezni. Daleč si od nje…..

….tista prava pot…. sveti se… ko hodiš po njej je verjetno polna upanja, ki ti ga vliva, za dni… ko spoznaš, da… res nimaš ničesar… samo ta trenutek, pred seboj pa?

Ja, to vam želim v novem letu…. velike oči NASE… prave oči.

Naj  razsvetli temine vašega srca, vam daje prave vere, trdno upanje, popolno ljubezen, globoko ponižnost, razumnost in spoznanje, da se boste držali Njegovih zapovedi.

… in še to…. : NIKJER SE NE ZAKLJUČI… verjetno da res ne…. niti pri pogledu….

jasna