Sence so zginle,
težko je zaspat,
jutri pa z njimi
moral bom vstat.
Zdaj tvoje pismo
jemlje mi san,
pod pouštrom ga skrivam,
dela se dan.

Ni nama šlo.
Bila sva kot Abel in Kajn.
Morda pa na drugem svetu
nama bo fajn.

Vzemi me s sabo,
daj me v spomin,
tam so že najine sanje,
reka in mlin.
Včasih se zemlja strese
in umiri,
včasih ječijo breze.
Takrat boli.

Ni nama šlo,
bila sva kot Abel in Kajn.
Morda pa na drugem svetu

nama bo fajn…

(Vlado Kreslin, Abel in Kajn)

Dež.

To bo ploha.

Narava je svobodna.

Narava zna živeti.

Narava se ceni.

Poglej jo, točo.

Poglej… majhen korak… svobodno kot peresce…

…nima  sigurnega ravnotežja, ampak dobro… gre, gre, gre… GRE.

Luža.

Poljubim jo.

Rjave lise po obrazu. Kapljice polzijo po gredah obraza… čisti se.

Kdo je ženska in kdo moški.

Najbrž bo še prav, da ženska ne bo znala menjati žarnice. Najbrž bo to še potrebno. Pa ne da bi zagovarjala tehnično nesposobnost ženskega spola…  Želeli pa si bomo moškega, ki bo močen. Ki bo zaščitnik. Moški, ki bo imel trdno besedo, besedo na mestu. Odločnega moškega. Želeli pa si bomo žensko, ki bo nežna. Nežna in še enkrat nežna. In ženska predvsem. Ženstvena in materinska.  Znala bo kuhati in biti ji v kuhinji ji bo v ponos in poslanstvo, ne v sramoto in ponižanje…  Sejalo se bo čudovito polje ženske in čudovito polje moškega, od drugega za drugega čudovito noro od semena naprej…. Kje je ta moški in kje je ta ženska?

Slišim orglice.

Sence so zginle.

Težko je zaspat.

Jutri pa z njimi moral bom vstat.

Ni nama šlo, bla sva kot Abel in Kajn.. morda pa na drugem svetu nama bo fajn.

Spet, slišim orglice.

VzEmI Me s Sabo, Daj me v spomin…

Pred mano kompas. Moj prvi. Z iglo se poigrava mehurček s premerom enega cm.

Pipec. Pred taborom ga nisem uspela najti. Evo. Bo pa vsaj za koruzo zdele septembra.

Ena, dva… lističa z naslovom, telefonsko… Ja. V septembru bom po parih letih okusila novo počitniško delo.

Kuverta. :)   Čudoviti spomini na dve skavtski poroki…

Pred nosom velika stara kišta. Sega do stene pa vse do tipkovnice skoraj. Pač obična pisalna miza.

Gledam v LCD. Je bolje.

Zadnji časi so res zanimivi. Po koncu Jamboree-ja… imam občutek, da je mimo res projekt projektov. Bo držalo. Kot bi se začelo marsikaj znova.

Sem doma. Res je zakon. Vsak 20-25 -letnik se še spomni kaj vse smo počeli Skupaj še kot vaški pobalini. Tisti časi so bili res nekaj najlepšega. Na vasi je res dogajalo. Zdaj je marsikod v drugih vodah, z nekaterimi stike ohranjamo… klepetamo pozno v noč, se smejimo norčijam in sami sebi. Gledamo zvezde in si delimo nore ideje. Naročamo pice…. imamo piknike ….Izoblikujemo se v odrasle osebe. Postajamo jasnejši, realnejši, modrejši. Vsak dozoreva po svoje. Vsak je tih vzor drug drugemu. Vsak ima svoj delež zdrave pameti in to je pomembno.

Kako živi so mi spomini. Ne vem če bi lahko ugnali s sosedo še kakšno varianto več. So stvari, ki jih bova vedeli samo midve. Stvari ob katerih se bova smejali še na stara leta.

Ko smo pri spominih… Včasih smo imeli papigo. Moškega spola. Z imenom Jaka. Sestre smo ga rade imele. KO si prižgal luč v dnevni sobi je začela s paniko: gori, gori, gori… Ker smo imeli več papig ne vem kdaj je ta Jaka odcapljal niti ne vem na kakšen način. Večina jih je odfrfotalo do prve smreke. Spomnim se samo, da sem doma ravno imela čistilno akcijo. Vse okej, če se mi ne bi po nesreči odpela vratica kletke katerih nisem zaprla. Veselo grem na zrak. Na kar sem zaslišala glasno čivkanje nad mano… no poglej ga. Moja krivda. Prizadelo me je. Šema.  Tisti dan sem si zapisala. Čisto se ga še spomni. Dan, trenutek. Res sem bila potrta. Ja, zapisala sem si ta dan. Na eno desko. Pozabila sem že, čeprav sem pozneje tist zapis še zasledila. Zapis odhoda našega ptiča je bil prav na posebnem mestu, tam kjer se mi je zdelo da ne bo krize če kaj zapišem. Obstalo pa bo. V ŠPAJZI. Kjer se človek ponavadi ne zadržuje prav pogosto ane

Razen takrat ko jo čisti in to je bilo danes. Z mami sva na hitro opravili delitev dela in začeli. Pristanem v špajzi. Brišem police. Od spodaj navzgor, od leve proti desni. In ko sem prišla do vrhnje.  ??????? Kaj, pa ni to tisto, pa ni to…

in za trenutek sem utihnila. Mirno vse prebrala. Barva je bila že bleda. Pisalo je:

3.7.1998, JAKA NI VEČ!

… moje otroške velike tiskane črke….  Joj, se nasmehnem. Takšne stvari so mi tok zakon!

Ta vpis mora biti mešan. Ker je nemogoče da se osredotočim na en dogodek do sedaj.

Jamboree je bil zakon. O njem bi lahko pisala v nedogled. Tolk norih stvar, ki bodo ostale…

In matura. In to leto za mano, ki me je popolnoma razmetalo, na vse konce možno.

Matematika me čaka 26.8.

Na faks sprejeta, z oktobrom začnemo. Bivanje v LJ urejeno.

Štima vse.

Uči me samo še matematika in leto, ki je šlo skozi.   Zdaj že kriči, da je hotelo z mano nardit kaj več kot samo maturo.   Kaj pa če je z vsako stvarjo tako, mi pa vidimo samo prvo sliko?

Ops.

Delo osvobaja, počitek navdaja!

jsna