ko stopam proti njeni stari hišici… zagledamo jo že prej. Grabi listje. Mislim si; potrebuje gibanje, potrebuje delo…

*OOOO-oj. -Nič

*OJ! - Nič

*OOOOOOOOOOooooooooooooooooooooooooj! -Nič

Joj, osem, sedem, šest metrov… halo, zdaj zdaj bom za njenim hrbtom, kap jo bo če  pridem za njo. Ma kaj naj zdaj, grem nazaj…. grrrrrrrrrrrrrr … daaaajjj mama draga sliši me vendar…

*Hihi hiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii  iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii ooooooooooooooooo aaaaaaaaaaaaaaaaaa uuuuuuuuuuuuuuuuu vvvvvvvvvvvaaaaaaaaaaaa

Se usedem in poslušam. Dober sistem sajenja pomladnih rožic… mislim, da pa ni zadovoljna z dobljeno vrsto narcis… Oh, ta prvi november. Ko razmišlja kdo od “tamladih” jo bo peljal na pokopališče svojega moža,  tako zanimivo začne pripovedovati kaJ, zakaj… ona tam. Pove mi, kaj  razmišlja pri grobu svojega pokojnega moža… VAV! In pripomni, da bo hitro opravila…

In bum se postavim v njeno kožo. Jaz tam nekje na grobu svojega moža. Ko se čez dan torej večkrat postavim tja… kaj bi si želela, kako naj bo… Spet in spet si želim tišine. Tišine tam na robniku spomenika, na katerega nisem v otroštvu smela narediti niti ene potičke. Kakšen spomin… potem pa; ej, kaj delaš tam gor?

Tišina? Ma si jo želim tudi danes? Okej, okej. Rečem NE!

Tišina? Ma nonstop v tem navalu vsega hrepenim ravno po njej? Dobro, NE.

Tišina? Ja, ja… Jasna. Še zmeraj ti je dala čisto VSE kar si potrebovala; mir, znova mir, tisoče odgovorov, poslušanje tolikih, podarila ti je objem bližnjega, modrost, učila te je stanovitnosti… in jasnila… vedno znova.

In na koncu, ko zaključi s pripovedjo o delovnem obdobju njenega življenja, povezanem z boleznijo… Mi pravi, da res ne ve zakaj je tako občutljiva!

In me je zmedla! Eh, sem si rekla pri sebi, jo potolažila in poČASi začela sloves.

Do mojega doma sem se smejala. Občutljiva? Ej, česa ne štekam? Ničesar, okej. Sem za skozi okno ali za skozi balkon? (ops) Pri 77 biti neobčjutljiv? Pri 17 biti neobčutljiv? Pri 27 biti neobčutljiv? Tako in tudi drugače- imeti ČUT, čut, čut, čut…iooo.. ta čut, kako lepega te naredi. V vsem kar si! Bitje, človek! Še enkrat: tako in drugače….

In dve močni spoznanji, ki se dajeta te dneve… zelo resni:

1. Jaz ustvarjena iz Ljubezni, ene same. Ej, prov zares poklicana.

2. Em. Em. Em. Nerodna reč glede na vse… zadnjič me je Bog spet na foro. IIIiiioooj, šema do konca! Jasna, prosi, prosi, prosi, pa se spomni, da ni nič nemogoče, ej res ni, pa se spomni, da je Bog fejst tanajvečji, aja in spomni se še trkanja in odpiranja… Dobro, če je pa tko izvoli… in On mi da…  Čist zares, tokrat brez zamude ;)  pošlje pošiljko zvrhano, pa še neki dodatki, ker sem študentka mi poleg primakne še en dar… In jaz? Jaz… jaz, jaz… samo gledam. Jaz samo gledammmmmmmmmm! Ne morem verjet. No, bodimo iskreni, s to pošiljko mutim že preeedolgo. Kriminal! In sledi naslednji popisan listič ob pisalni mizi: Draga Jasna, ti, tako kako željna zaupanja… in tralala… se ti ne zdi, da je že čas, da se odločiš ali klobase ali pa tega Jezusa vzemi resno. Bo dovolj šemarij za enkrat. Če prosiš tako kot se za gre pa za pametne reči, lej pol ti bo Bog dal tist ob tapravem času (beri: lahko je res tako hitro, da  ne dojamete, no, lahko je pa tudi tako pozno, da tudi ne dojamete- o p s ;)) ). Dal ti bo in pika. Če je pa reku tako. Em…. kakšne težave imaš pravzaprav potem s tistim kar prosiš in dobiš, da s tistim ne znaš, ne pozabi da si še pred enim dnem tisto SIIIIILNOO potrebovala? Em… se ti zdi, da si upravičeno zaskrbljena ? Se ti zdi to fer do samega Boga? Se ti zdi fer že do tebe same? A štekaš? Heh, saj če se že trudiš verovati in to… lahko začneš z Obljub, ki nam je dana. Čist zares  je mislu tale Bog…

3. Ej, tisti, ki ne verjame v čudeže današnjih dni. Čudeži so nekaj em… nekaj več, ane. (čut, čut zanje) No, samo sporočam, da se okrog mene, tudi v zvezi z menoj DOGAJAJO (pa mi ni vsaka pečena riba čudež!) ! To verjetno omenjam tudi zaradi potrditve tega dejstva samega. Em.. hočem reči, da sem na to že malo pozabila…

Vglavnem in skrata bi rekla neka Lučka, življenje se fura, mi z njim ali pa tudi ne…

Aja, dan svetih… vsaj kanček vere vam želim!

jasna

Hm.

pozdrav vsem. Od zadnjega vpisa naprej sem poučena, da zelo natanko prebirate vrstice. ;)  Veste, mene brati dobesedno … to ni dobro Tako je z marsikatero stvarjo. Sveto pismo npr. brati dobesedno… je bolje, da ga sploh ne

Ah, učim se… učim… non stop. Od raznih traparij do resnih stvari. Včasih se mi ne da več, mogoče ravno zaradi tega, ker namišljeno ustvarjen cilj sploh ne obstaja. Potem si limam jumbo plakate: Jasnaaa… u izi, cel lajf se boš učila, pamet pride pa gre, faksi so in bodo… u izi…zdele pa sediš za stolom in nič ne misliš, da bi blo cajt dobro koristit za kakšno pametno sporočilo.

Torej. Življenje v Ljubljani. Seveda moram povedati kaj o njem. Pol meseca je okrog. Stvari so še vedno nove.  Vse kriči po REDU in DISCIPLINI. Vse kriči po svobodi, po upanju. Dobro bo. Čutim. No, ne da bi šele prihajalo, dobro JE. Jaz ne vem, ampak čudim se, čudim… kako vse drhti od… nečesa sproščujočega, pa so obveze jasne. Kljub tveganju, kljub včasih nesmiselnemu hrepenenju, upanju… študent se fura. In vedno sfura. Predvidevam predvsem to in hkrati dajem poudarek na tem, da verjetno vsak študent sfura ravno zaradi tega, ker se mehke slovenske ritke moramo ravno v tem obdobju malo bolj brigati za svoje življenje. Na enkrat si ti in faks. In… prihodnost? Kdo sem? A da me kaj čaka? Kdo sem? Torej imam cilj? Kako močno verjamem in delam? Nekdo vendarle sem, torej za nekaj moram biti? Torej me igranje žrtve, samopomilovanje, jamranje in trnanje ne bo pripeljalo nikamor?Ooooookej. Kje naj torej  začnem… aaa, kar tukaj. Kul. Jaz in ne jaz in mami in ne jaz in ati in ne jaz in babica in ne jaz in ne vem katera tretja oseba. Jaz. Ti. Brez “obvez” s preteklostjo, tudi s prihodnostjo ni dobro preveč. Gre zate, da boš lahko z drugimi, da boš lahko z drugimi TIIII.  Niste dojeli, če ste pomislili na egoizem.

Stvari se čistijo, odpira se res novo. Kot vedno.

V Ljubljani je voda trda. Zelo. Fuj To me je kr presenetilo. Še po tuširanju se vprašam, če sem bila res pod tušem em…  ta vodni kamen, veste, zdaj pa štekam reklame za čistila proti vodnemu kamnu hehehehehehe smeh.  Mlajšo sestrico ob tej navedbi sicer malo skrbi, da mam vodo samo v trdnem agregatnem stanju (”A mate sam led v Lj al kaj?̶

Em. Bogi sine. Dostikrat se spomnim nanj. Spet se mi potrdi, da ne vem če obstaja kakšno večje breme otroku od staršev kot je razvajenost. KOOOLIKO ČASA ga v življenju to še tepe. Celo življenje? Tudi ja. Večina. Revežu je potem jasno samo to, da če si bo pa že vzel čas in svojo energijo za peko hrenuk in jajca, da bo opravil za 1 mesec naprej. Tolk časa bosta pa umazana ponev in kuhavnica že počakala na štedilniku kaaaaaajne? Pač… djmo kenslat ostalih 20 ljudi, ki bi iz nje še jedli…

Joooooooojjj, pa kakšen moški bo to? Ko vsaj ne bi imel pajdašev… smrk. Pa 21 let. Imam sošolca iz Argentine. Pet otrok v družini, nobenega ni več doma. Govoriva. Tako različni kulturi, men je čist noro poslušat Šok za šokom. Ko me njegove besede spremljajo nonstop. Se spomnim, ko mi je rekel, da je pri njih jasno, da se mladi osamosvojijo čimprej. ČIMPREJ. Začnejo skrbeti za preživetje, postajajo odgovorni, SE BRIGAJO, zase in za druge. In on je pri 21-ih v Sloveniji. Sam. Em… videti je da preživi. Še več, videti je da se da. Briga se. Nič ni iz lufta. Stvarem, ki jim bo lahko, bo v življenju vedno kos. Brusi se, na tako nor način, da… noro ful. Pravil je tudi, da fant nad 20 naj bi bil že moder. Tako zanimivo se mi je izrazil, naj bi bil že … precej “oblikovan”… to je bilo na moje vprašanje, kako čuti vlogo moškega in ženske pri nas v primerjavi s svojo deželo. Ko se ti zdi…. že čist bolno kakšne spužve postajamo.  Morala, morala. Je rekel… vseeno nam je. Ne vsem, poudari.  Preseneča ga še danes npr to kako neobčutljiva postaja moška narava do šibkejših… kje je moč, ki jo premore pravi moški? Z njo pa lahko pomaga… odpreti vrata, odstopiti sedež, nesti škatle…  No, tudi izraz “pravi moški” ni prav fajn. Pravi moški lahko hitro pomeni idealen, nelomljiv… Ampak pomeni pravi moški, tisti, ki si prizna ranljivost, ki ne zatira dvoma, strahu, tisti ki sprejme svojo goloto in dela z njo? Potem pride na dan še bolj kvalitetna moč? Ja verjetno bo to to. Kdaj boš videl družino, starše? Z dlanjo dela zanimive gibe… “čez kakšno leto dve”… odogovori negotovo…. “ne vem, ko bo primeren čas”… Zamislim si…Spomnim se tudi besed, ki jih je ati pred časom rekel v pogovoru s prijatelji… “otrok mora čimdlje od doma.” Malo tako rečeno, ampak… dlje kot je, bolje je, bolj je zdrav. Bolje je za starše in bolje za otroka.

Eh, vem. Gadno slišat tole. Ampak… bo kr držalo. Bo kr držalo. Bo držalo kot pribito. Je pa res, da je razlika med … kako naj rečem, fizično in psihično navezanostjo na starše. Po dvajsetem letu sta obe navezanosti za en drek vredne. Pojdi, pojdi, samo pojdi in ne dovoli, da te strah ustavlja.

aJA, pri Ljubljani sem kul.  Kar se faksa tiče. Mislim in tudi čutim, da sem na pravi poti. Res je dobro!

In tolikokrat se spomnim na preteklo leto. Brez besed. Bog, ej, hvala

Ej, to me pa resno zanima, se komu sanja kako v dveh mesecih zaslužit 1000€? Pač, pa da je človeku na prvem mestu faks

Čudovit vikend!

jasna

Ko želiš z nekom imeti dobre odnose, se odreci in osvobodi navezanosti na tega človeka in vsem interesom v zvezi z njim. (od zveste bralke, Barbare… ki sem ji še zdaj hvaležna za ta stavek… in ki naj tudi vas spremlja v prihodnje, v odnosih… ker drži kot pribito! )

A je tko, da je VSE skup ful kul? FUL KUL !!

sTična fora. Res vžge. Dons sta se to naučili clo sosedovi dve tamali, ena ima dve leti in druga pet.

Okej, blo je tko:

A.: ” Lučka, a je tko, da je Barbara ful kul?”

Lučka: (med obuvanjem čevljev)  cevli so tud ful kul..”

Vbistvu gledam v ene deset let star ekran. No, osem jih pa res že more imet in me uči že bolijo, jst pa še začela nisem…

Želim pa si napisat kakšen “odlomek” iz letošnjega prav posebnega počitniškega dela. A je tko, da je študentu ful kul menjat službe? Ful kul!  Torej, za malo manj psihičnega pritiska,  za malo manj evrov, za ohranitev sluha takšnega kot se za gre… sem se z tremi dekleti odločila, da se preizkusim v kuhinji. Začetki so bili pravzaprav taki, da sva se jaz in še ena pač odločili. In se zapeljali, od enega, do drugega, do tetjega in izbrali Če se jim nasoliš v kadrovsko se lepo vse na štiri oči zmeniš in je še najbolj jasno, ne pa cince marince vas pokličemo čez tri dni, ko šef pride iz dopusta…. Vglavnem, pristanemo v kuhinji in v strežbi, v domu upokojencev. Kul so.  Odlična izkušnja. Res. Že to da nisem stagnirala v prejšnjem podjetju si štejem prav v ponos. Tle ni blo sanjsko, itak da ne. Blo pa je drugače in bila je izkušnja več. Krasna izkušnja. Zanimivi ljudje.

Zanimivi postopki. Naučila sem se marsikaj, ne točno kuhe, sem se pa hitrosti v kuhinji, kakšno sladico, kakšno foro…  okusila sem vbistvu, da je tapravi kuhar pač navaden pujs.  Pač… če osebk dela čez 30 let v eni kuhinji tam… to mu je vse kot … ne vem… izpade prov smešn no: ta njihov stik s hrano. To še ko gre na SVOJO malico, je tako, kot… o stari, ja včasih ti je pa res slabo.

No, niso vsi kuharji taki, ker tud nimajo vsi tolk let delovne dobe. Ane. Ja, količine so mi zanimive. Navadiš se očistit tolk in tolk ban krompirja, tolk in tolk žakljev čebule, tolk in tolk gajb jabolk… navadiš se pomivat metlico za stepanje dolgo tebi od pete do glave…. navadiš se biti za pomivalnim koritom po 2/3 šihta… Ejjjjj in ko prideš dam… samo gledam, ko sem na vrsti za pomivanje posode pomijem metlico za stepanje dolgo od mojega zapestja do komolca, samo kake tri lonce, pet krožnikov, tist pribor kot da ga ni… vse v sedmih minutah…. od kar sem dala skoz ta šiht, mi je doma prav smešno… tudi kuharice so mi potem rekle, da si one doma to sploh ne štejejo kot delo … ampak čisto mimogrede… kot greš na wc. Lol. Vglavnem. Tako ja. En dan, eno jutro sva z enmu kuharjem sedela za bano krompirja in ga čistila. Tip mora imet krepko čez 100 kil. Dolgo je v tem poslu. Obvlada sceno in zna tudi izkoriščat. Mah kaj pa vem, sodelavce sem kar poštudirala ni kaj. Študij je bil zanimiv, opazki prvih dneh so bili do zadnjega dneva popolnoma utemeljeni. V mislih imam to, da sem preprosto začutila kdo ima rane iz preteklosti, frustracije, ki jih odraža v odnosu… kdo ima težke komplekse v sebi v sedanjosti in kako to odraža…

In in s tem kuharjem lepo čistiva krompir.  Od njega se močno čuti, če ga opazuješ po mimiki ga lahko tudi tako dojameš, da je predan življenju v smislu predanosti “usodi”. Za življenje ni pripravljen mignit ma nič več, da bi bilo kaj bolje… nekaj v tem smislu. In mi je povedal nek smešn dogodek iz časov, ko je še delal v hotelu Jelen, v Kranju. Namreč hotel mi je povedat, da marsikatera kuharica ni tok tipi topi, kljub temu da v kuhinji dela (v kontekstu šimfanja sodelavk)… in bilo je takrat tako, da je imel res eno fino sodelavko. Zmeraj nekaj pedenana in to…. polej je pa kolektiv nekega dne povabila domov kot na neko praznovanje al nekaj takega. In polej mi je tak dobro opisoval kako rjave so bila skodelice kave, kako flekasti so bili kozarci… kakšno ogorčenje so doživljali in oh in sploh… in kako močno se spominja, da nikdar v življenju ni pil piva iz piksne, a takrat se je v sklopu ostalih raje odpovedal kozarcu, da so vsi pili kavo, a takrat so vsi spretno nakladali…  Tako živo mi je pripovedoval, da se je še nasmehnil, sicer se ni. Da se je še meni zdelo posrečeno. Hehe. Mah, poučna zgodba; ful kul je bit u izi na vseh področjih, da na nekaterem ne iztopaš preveč lol

Ta isti gospod… povedal je, da verjame v usodo. Rekel je, da dokler je bil mlad ni, zdaj pa. V času pavze, ko vsem malo psihira, kljub tretjemu čiku v štirih minutah, je izustil, da če bi še enkrat furu svoj lajf, se ne bi poroču… pa mislim da je edini v kolektivu, ki ni ločen… Eh, kere nesmiselne fore. Za crknt. Res. Jaz sem se v času pavze raje zadrževala v prostoru za pavzo… notri. Jutro je bilo, drugo, tretje… a sem jaz malo neumna, a ta ženska res šloga iz skodelice kave? A ta ženska res vsako jutro hiti, da jo čimprej spije, da se potem postanek v miru izcedi?? Tri dneve sem upala… potem četrti dan ko je bilo potrjeno sem pa samo bruhnila s smeh. Stari kje točno sem jaz? Pravokotna očala. Namrščen nos. Sicer se še išče. A kakšni pogledi direkt v šalco. Res, te mine apetit. Joooooj, jasna spet si se napela, ti si pa začela verjet, da, da, da, da, da, da je to ja že vsakemu neumno do te skrajnosti, da tega ne počne… Bum in peto jutro, jo pogledam, v vsej grozi mojega obraza: A pa ti tole šalco štekaš drugač? Jo vprašam.  Cin cin, eh nee, včasih vidim kakšen lep vzorc.

In zgodba se zaključi, ko je šla na delo druge izmene. Verjamem, da tud v moje dobro

Z menoj je delala tudi en študentka. O njej bi še največ pisala. A najmanj konkretnega… Osemnajst let. Lepa punca. Prve dneve in tudi pozneje mi je bila, če se je le dalo, v pomoč. Poslušala je. Lahko rečem, da rada. Ni pa nikdar komentirala, ker je bil moj svet, drug svet. Ker je vedno hrepenela samo po enem in to sem res močno dojemala… po tem, da pove ona, kaj doživlja. Kaj se ji dogaja. Pripovedovala mi je vse nazaj do otroštva…natančneje zadnje štiri leta, ko je bila od doma zaradi šole. Še natančneje njen zadnji dopust, najbolj natančno žuranje zadnje noči, ko je prišla domov ob štirih zjutraj in ob sedmih uletela na šiht. Ne vem kako naj jo “defirniram”…. nje preprosto ne želim. Je popolnoma logična oseba, oseba, ki je bila ranjena, ki nekaj pogreša… to sem začutila takoj. Katero praznino polni s takšnim načinom življenja? Itak. Starši. Natančneje verjetno polni praznino njene mamice.  Ker ona ima takšno mamico, da skupaj žurata.

Ta punca je lahko rečem čudovita. Njen stil življenja je ne dela egoistične, to je dobro. A pričakuje pa se lahko, da je površna, nedosledna… pač takšne zadeve… Spomnim se jutra, ko sem jaz že v kuhinji nekaj pripravljala ko je stopila skozi vrata… navajena sem bila njenega obraza, ker sem ga brala. Tisto jutro pa… kaj je bilo to, kdo je to… nekaj me je zbodlo, bila je drugačna…  bila je… zdelana do konca, trudila se je biti prisebna. Vonj po alkoholu. Črne oči. Rdeča lica. Kup nesreče. Čakala sem trenutek, ko bo preprosto začela govoriti kje je bila in opisovala vsako minutko pretekle noči…

Povedala mi je svoje želje, cilje… ,  lahko rečem, da bi jih pred enim letom nazaj vzela resno, a koliko takšnih želja si je ta punca že zadala… da se pa ne bom lagala, tudi danes še vedno verjamem… in upam zanjo. Imele sva dobre dneve. Imeli sva tudi svoje fore. Njen stil govorjenja je bil… tako tipičen zanjo. Ena tretjina povedanega so vezniki kot npr tale varianta “GOR DOL”, druga tretjina ti je itak znana iz prejšnjega dneva, tretja pa je mogoče nakj novega… vseeno sem jo rada poslušala, sem jo poslušala pač malo drugače.  Hm.Vsako tretjo besedo je sigurno izgovorila gor dol… to me je velikokrat nasmejalo. To me je po eni strani po njej tako močno nagovarjalo… Kako blizu sva si bili, a hrati ne vem če sem se že s kom čutila tako daleč.

Res mi je čudovita punca. Vem, da ima nekaj dobrega v seb.

Hm,

danes sem dolga.

Aaaa o volitvah sem hotela nekaj napisat.   eM, sj po eni strani za zjokat, po drugi pa si rečem, še dobr da mamo tok otročje odrasle in to politike, bom vsaj začela verjeti vase.

Sicer pa kot je rekel moder stari ata ko je prišel volit, ne smemo pozabt, da se tud v svetu dogajajo močne spremembe.

Sem že povedala, da sem naredila matematiko? iTAK!

A je tko, da je matematika ful kul? Ful kul!!

Kaj pa to, da je Božja ljubezen še bolj ful kul?? Ful kul!!

Ma, sem zadnjič med tednom enkat brala berilo pri sv. maši…. bili so Korinčani, trinajsto poglavje, ljubezen je potrpljiva, ni nevoščljiva, vse opraviči, vse veruje… in tok padem notr, da na koncu rečem: to je božja ljubezen, namesto beseda.

Eh,  o p s

Naj vas Bog blagoslavlja.

jasna

Bi rekla; bljak! Pa ne… beseda čarobno, lahko opisuje prav lepe dogodke. S to besedo lahko nekdo pove tudi tista notranja občutja nečesa.

Pa bodimo raje skavtski….. NORO.

Seveda je noro, kar se dogaja zadnje dneve… Mah, saj je še zmeraj bilo.

September je. Stvari se polegajo, otroci so v šolah… mraz že trka na vrata…v podjetjih se začenja novo polletje…. novi načrti, nove vizije, novi cilji… ooo poglej jo… ona pa…

Ona pa še lovi zadnje dneve študentskega dela…še trikrat gre delat… jaaaa vroče je odštevanje… trikrat in.. še EN sam dan, in ena sama noč… pred rezultati mature… kakršnikoli bodo, zdaj je matematiko že vzljubila, ob neuspehu se jo bo pač učila še eno leto.

Spoznava nekaj novega, kaj to novo je ne zna ubesediti. Najbrž ni potrebe. VaŽNO je, da je vedno nekaj novega, res nekaj posebnega, pa vendar zmeraj nekaj drugače novega.

V svojem srcu je mirna. Hvaležna. Zadnje dneve se celo smeje sama sebi in…. poskuša samo biti.

In s svojim bitjem nekaj storiti. To bi bilo dovolj. jOJ, pa včasih bi kr obupala, ja, je kr težko, tako dolgotrajno vse… nič ni čez noč… nobeno poboljšanje, nobeno spreobrnenje… počasi…. To je verjetno še najbolj po zdravi pameti in vzporedno z dihom življenja samega.

Samo strmi pred novim skavtskim letom. Sploh ne ve kaj naj pričakuje, počasi jo pa pribija, da… bo drugače in da bodo odlične priložnosti, oz se že dogajajo…. joj ne želi si spat… pa po drugi strani se ravno takšna izkaže…. a po drugi… je budna, je.

Ma, zadnje čase se to dekle neverjetno navdušuje nad ljudmi. Včasih je to počela na glas. Danes pa to bolj potihme, pride tudi do mešanice z včasih, ampak… tako potihem tokrat. Hm… ne komplicira, čudež so že sosedje. Hm. Ko skupaj preživljamo ure… ob krhljih jabolk, ob filmu, ob debati… in hop…. kako čarobno, zdi se ji da sanja, ko skoči izza sosedovega vogala in pohodi …. LISTJE…. v temi, komaj da vidi svetle obrisne neba, v hladu večera… in ona pohodi listje… veliko listje, že rjavo, najbrž je imela sreča, da je rjavo se nasmehne sama sebi in se razveseli zgovorne JESENI, ki se tako skrivnostno, tako igrivo približuje… Vedno je imela rada jesen. Letos jo je malo strah da jo bo zamudila. Ne pozna še jeseni v LJubljani, doma je z njo dihala. Skupaj sta se spreminjali, skupaj sta šumeli po stezah gozdov, skupaj sta…. imeli skrivnosti…

Oooo in v času mature je sanjala…. sanjala kako si svoje staro kolo barva na rumeno. .. Pa toliko učenja še… joj ko bo to mimo si je govorila… evo, pa si je šele danes vzela čas…. polovica je že rumenega, malo se buča po buči, ker se to počela sredi dvorišča in pacala poleg tudi nov asfalt, ampak se je zavestno odločila za središče dvorišča, tako da bo že odgovarjala…. vglavnem, pred očmi se jih pogosto prikazuje živo rumen bmx… še ne ve, če bo vredu za v lj…. mogoče predober… bo še videla, vglavnem da je srečna v trenutku… ko ga končno barva…

še to… voooo kok je noro dobro čarobno, ko se je malo spremnilo vreme, ja… mirno deževje.. miren hlad… ljudje so malo “manjši”…  uživa v tem…

Sicer pa ima ob vsem tem čisto resne težave… ravno pred kratkim se je močno zjokala… hm… mislim da se ji je zdaj dalo misliti kdaj tako močno nazadnje…

… a kako noro, da ji ostaja nekaj za mir… voooo res se ji zdi žurka… če bi to morala napisat ali poveda ne bi znala….. to vesta samo ona in njen Bog, njen Oče…

… veseli se tudi Stične, čeprav jo mika da bi nekaj brezmzala pa kaj jaz vem… mora iti in jo doživeti v tem kar je… mora se preizkusiti, mora… to je dobro zanjo…

… oh, sicer se je pa pred kratkim tudi zatrapala… kaj pa vem če v njegove oči… mislim, da ona moških oči sploh ne pogleda, najprvo… ampak nekaj pa jo privlači, častna skavtska, da ne bi znala povedat, kaj je to kar jo privlači… hm… ampak to mora biti nekaj… ker ko je ona zaljubljena…

no, kdo takrat ni zmešan?

Pustimo jo torej… naj  diha še naprej… naj biva… naj odkriva, naj se osamosvaja…. naj ZAČUTI že vendar, da je življenje dar…. velik dar…. in da se splača delati na modrosti in na ljubezni. Več kot splača…

…. ta naša Jasna…

Sence so zginle,
težko je zaspat,
jutri pa z njimi
moral bom vstat.
Zdaj tvoje pismo
jemlje mi san,
pod pouštrom ga skrivam,
dela se dan.

Ni nama šlo.
Bila sva kot Abel in Kajn.
Morda pa na drugem svetu
nama bo fajn.

Vzemi me s sabo,
daj me v spomin,
tam so že najine sanje,
reka in mlin.
Včasih se zemlja strese
in umiri,
včasih ječijo breze.
Takrat boli.

Ni nama šlo,
bila sva kot Abel in Kajn.
Morda pa na drugem svetu

nama bo fajn…

(Vlado Kreslin, Abel in Kajn)

Dež.

To bo ploha.

Narava je svobodna.

Narava zna živeti.

Narava se ceni.

Poglej jo, točo.

Poglej… majhen korak… svobodno kot peresce…

…nima  sigurnega ravnotežja, ampak dobro… gre, gre, gre… GRE.

Luža.

Poljubim jo.

Rjave lise po obrazu. Kapljice polzijo po gredah obraza… čisti se.

Kdo je ženska in kdo moški.

Najbrž bo še prav, da ženska ne bo znala menjati žarnice. Najbrž bo to še potrebno. Pa ne da bi zagovarjala tehnično nesposobnost ženskega spola…  Želeli pa si bomo moškega, ki bo močen. Ki bo zaščitnik. Moški, ki bo imel trdno besedo, besedo na mestu. Odločnega moškega. Želeli pa si bomo žensko, ki bo nežna. Nežna in še enkrat nežna. In ženska predvsem. Ženstvena in materinska.  Znala bo kuhati in biti ji v kuhinji ji bo v ponos in poslanstvo, ne v sramoto in ponižanje…  Sejalo se bo čudovito polje ženske in čudovito polje moškega, od drugega za drugega čudovito noro od semena naprej…. Kje je ta moški in kje je ta ženska?

Slišim orglice.

Sence so zginle.

Težko je zaspat.

Jutri pa z njimi moral bom vstat.

Ni nama šlo, bla sva kot Abel in Kajn.. morda pa na drugem svetu nama bo fajn.

Spet, slišim orglice.

VzEmI Me s Sabo, Daj me v spomin…

Pred mano kompas. Moj prvi. Z iglo se poigrava mehurček s premerom enega cm.

Pipec. Pred taborom ga nisem uspela najti. Evo. Bo pa vsaj za koruzo zdele septembra.

Ena, dva… lističa z naslovom, telefonsko… Ja. V septembru bom po parih letih okusila novo počitniško delo.

Kuverta. :)   Čudoviti spomini na dve skavtski poroki…

Pred nosom velika stara kišta. Sega do stene pa vse do tipkovnice skoraj. Pač obična pisalna miza.

Gledam v LCD. Je bolje.

Zadnji časi so res zanimivi. Po koncu Jamboree-ja… imam občutek, da je mimo res projekt projektov. Bo držalo. Kot bi se začelo marsikaj znova.

Sem doma. Res je zakon. Vsak 20-25 -letnik se še spomni kaj vse smo počeli Skupaj še kot vaški pobalini. Tisti časi so bili res nekaj najlepšega. Na vasi je res dogajalo. Zdaj je marsikod v drugih vodah, z nekaterimi stike ohranjamo… klepetamo pozno v noč, se smejimo norčijam in sami sebi. Gledamo zvezde in si delimo nore ideje. Naročamo pice…. imamo piknike ….Izoblikujemo se v odrasle osebe. Postajamo jasnejši, realnejši, modrejši. Vsak dozoreva po svoje. Vsak je tih vzor drug drugemu. Vsak ima svoj delež zdrave pameti in to je pomembno.

Kako živi so mi spomini. Ne vem če bi lahko ugnali s sosedo še kakšno varianto več. So stvari, ki jih bova vedeli samo midve. Stvari ob katerih se bova smejali še na stara leta.

Ko smo pri spominih… Včasih smo imeli papigo. Moškega spola. Z imenom Jaka. Sestre smo ga rade imele. KO si prižgal luč v dnevni sobi je začela s paniko: gori, gori, gori… Ker smo imeli več papig ne vem kdaj je ta Jaka odcapljal niti ne vem na kakšen način. Večina jih je odfrfotalo do prve smreke. Spomnim se samo, da sem doma ravno imela čistilno akcijo. Vse okej, če se mi ne bi po nesreči odpela vratica kletke katerih nisem zaprla. Veselo grem na zrak. Na kar sem zaslišala glasno čivkanje nad mano… no poglej ga. Moja krivda. Prizadelo me je. Šema.  Tisti dan sem si zapisala. Čisto se ga še spomni. Dan, trenutek. Res sem bila potrta. Ja, zapisala sem si ta dan. Na eno desko. Pozabila sem že, čeprav sem pozneje tist zapis še zasledila. Zapis odhoda našega ptiča je bil prav na posebnem mestu, tam kjer se mi je zdelo da ne bo krize če kaj zapišem. Obstalo pa bo. V ŠPAJZI. Kjer se človek ponavadi ne zadržuje prav pogosto ane

Razen takrat ko jo čisti in to je bilo danes. Z mami sva na hitro opravili delitev dela in začeli. Pristanem v špajzi. Brišem police. Od spodaj navzgor, od leve proti desni. In ko sem prišla do vrhnje.  ??????? Kaj, pa ni to tisto, pa ni to…

in za trenutek sem utihnila. Mirno vse prebrala. Barva je bila že bleda. Pisalo je:

3.7.1998, JAKA NI VEČ!

… moje otroške velike tiskane črke….  Joj, se nasmehnem. Takšne stvari so mi tok zakon!

Ta vpis mora biti mešan. Ker je nemogoče da se osredotočim na en dogodek do sedaj.

Jamboree je bil zakon. O njem bi lahko pisala v nedogled. Tolk norih stvar, ki bodo ostale…

In matura. In to leto za mano, ki me je popolnoma razmetalo, na vse konce možno.

Matematika me čaka 26.8.

Na faks sprejeta, z oktobrom začnemo. Bivanje v LJ urejeno.

Štima vse.

Uči me samo še matematika in leto, ki je šlo skozi.   Zdaj že kriči, da je hotelo z mano nardit kaj več kot samo maturo.   Kaj pa če je z vsako stvarjo tako, mi pa vidimo samo prvo sliko?

Ops.

Delo osvobaja, počitek navdaja!

jsna

hEJ,

jaz odhajam že danes.

Se vidmo ne?

viiiiii

 sicer pa še ne dojemam kaj je pred mano….

želim si le dosežti padec v preprostost teh dnevov, kateri ne bodo zahtevali veliko. Le mene vso. Tam. Sredi travnika.

Bodite pripravljeni.

nepopustljiva vidra

Sunday morning rock with the lark
I think I’ll take a walk in the park
Hey hey hey it’s a beautiful day
I’ve got someone waiting for me
When I see her I know that you say
Hey hey hey it’s a beautiful day
Ha ha ha beautiful Sunday
This is my my my beautiful day
When you say say say say that you love me
oh my my my it’s a beautiful day

Birds are singing you by my side
Let’s take the car and go for a ride
Hey hey hey it’s a beautiful day
We’ll drive on and follow the sun
Making Sunday I’ll go on and on
Hey hey hey it’s a beautiful day
Ha ha ha beautiful Sunday
This is my my my beautiful day
When you say say say say that you love me
oh my my my it’s a beautiful day
Ha ha ha beautiful Sunday
This is my my my beautiful day
When you say say say say that you love me
oh my my my it’s a beautiful day

Ha ha ha beautiful Sunday
This is my my my beautiful day
When you say say say say that you love me
oh my my my it’s a beautiful day.

(Daniel  Boone)

http://youtube.com/watch?v=hy_OK4hnkQU 

Na tekočem do konca! http://jamboree.skavt.net/  !!! Joj, še malo!

Mir in dobro.

j.

predanost življenju. Tvegamo? Dobimo ali izgubimo?

�

Komaj čakam Jamboree.  Ma to bo res noro.

Še prej pa rezultati mature.

In pomemben obisk; po enem letu bom spet vidla lučko Damjano iz lanskega letovanja v Kančevcih.

Aaaa pa en teden dela je že za mano. Preživela kot je vidit

AAAAAAAAAAA    PA ČE IMA KDO IDEJE KJE NAJ ŽIVIM PRVO LETO ŠTUDENTSKEGA LETA V LJ NAJ SE MI LE OGLASI

slike slike slike slike slike slike slike slike slike slike slike slike slike slike slike slike slike

Hotla sem da so bistvo tega vpisa, pa najbrž ne bodo, ker bom mogla najprvo diplomirat iz tega…

bodite noro. Itak !

Nekoč je kralj naročil svojim modrecem, naj zapišejo vse, kar je na svetu pomembnega. Po štiridesetih letih so modreci končali delo in kralju predložili tisoč knjig. Kralj, ki je medtem dopolnil že šestdeseto leto, jim je rekel:

“Tisoč knjig ne morem prebrati. Skrajšajte jih in mi prinesite najbistvenejše izsledke.” Po desetih letih so modreci izpolnili kraljevo naročilo in vsebino zgodovine človeštva zapisali v sto knjigah. Kralj jim je rekel: “Tudi to je preveč. Star sem že sedemdeset let in nimam dovolj časa, da bi vse to prebral. Napišite samo bistvo!”

Učenjaki so ponovno začeli z delom in bistveno zbrali v eni sami knjigi. Z njo so stopili pred kralja, ki pa je ležal na smrtni postelji. Bilo je jasno, da ne bo mogel prebrati knjige, zato je prosil učenjake, naj mu povedo bistvo v enem samem stavku. Tako je predsednik komisije učenjakov skrčil bistvo zgodovine človeštva v en sam stavek:

ŽIVELI SO, TRPELI IN UMRLI; KAR JE VREDNO IN PREŽIVI JE LJUBEZEN.

_________________________________________________________

#  Ljubiti ali propasti, druge izbire ni. (Raoul Follereau)

#  Največja nesreča, ki vas lahko doleti, je ta, da bi ne bili nikomur koristni, da bi bilo vaše življenje brez pomena. (Raoul Follereau)

#  Življenje brez ljubezni je izgubljeno življenje.

# Človek je popolnoma srečen le tedaj, če vžge in ohranja pri življenju gonilno silo svojega življenja - ljubezen. Tudi kdor se ima za srečnega, ker se je dobro poročil, ker je podedoval, ker uživa v razkođju, športu in zabavah, bo prej ali slej v duši začutil praznino. Nesrečnež pa, ki mu na videz življenje odreka vse, ima - če začne ljubiti - več kot bogatin in uživa na zemlji polnosti nebeškega kraljestva. (Chiara Lubich)

# Borim se sama s seboj in s svojimi mislimi, iščem smisel življenja in odgovore na svoja številna vprašanja, a jih ne najdem, ne najdem vere, upanja in prave ljubezni. Zagrenjena sem, osamljena, trpim in se še bolj pogrezam vase, ne najdem smisla bivanja. Sem v krizi in ne najdem izhoda. Pride dan, ki je še posebno črn in takrat le jokam in si želim, da sploh ne bi obstajal, da mi ne bi bilo potrebno “nositi tega križa”. (neka Angelca̷

#  Ljubezen je luč, ki prežene vsako temo, odstranja nevednost in prežema vse dobro in v dobro namenjena sredstva. Je modra in se ne da motiti, ima nepremagljivomoč. Je vzdržna do konca in se spušča iz nebes na zemljo. (sv. Katarina Sienska)

#Ljubezen ne čuti teže, se ne meni za trud; rada bi več storila, kakor more; ne opravičuje se z nemogočim, ker misli, da vse more in sme. (Tomaž Kempčan)

#Prava ljubezen izvira iz hotenja, ne pa iz čustev. Človek, ki resnično ljubi, počne to zato, ker se je ODLOČIL, da bo ljubil. Ta človek se je zavezal za ljubezen, pa če je občutek ljubezni navzoč ali ne. Če je navzoč, toliko bolje, če ni, bosta zavezanost ljubezni in hotenje ljubezni kljub temu delovala. Nasprotno pa ni samo mogoče, ampak je nujno, da se ljubeč človek izogiba delovanju na osnovi občutka ljubezni. Lahko srečam žensko, ki me močno privlači in za katero čutim, da bi jo lahko ljubil. Vendar pa bi bilo to v tem trenutku pogubno za moj zakon. (Dr. M. Scott Peck)

Čeprav ljubezen ni isto karko ČUSTVO LJUBEZNI, je za krepost ljubezni koristno, če se ji pridruži tudi čustvo. Tedaj Boga in bližnjega ljubimo z večjim žarom. Veselje je povezano z ljubeznijo. Že pristna človeška ljubezen je vir veselja. Tembolj je vir veselja ljubezen med človekom in Bogom.

Čustva so večkrat kratkotrajna in muhasta, zato se ne smemo slepo ravnati po njih,  ampakmorata biti pri zrelem človeku v ospredju RAZUM IN VOLJA.

…

V želji, da vas kaj nagovarja.

Kok je nora ta ljubezen. Kok je močna….  kolk smo ji dejansko blizu?

Zadnje dneve me najbolj nagovarja razmišljanje nekih zakoncev, ki še vedno odkrivajo in svoja spoznanja delijo…

kaj pomeni realno ljubiti, kaj pomeni biti na sploh realen človek, imeti realne odnose, misli. Ta realnost pa te dela veselega človeka, ki   LJUBI, ljubi zrelo, kot je zgoraj citirano. Dela te ODPRTEGA za širino sveta… in pripravljenega… Prava ljubezen te preprosto dela čudovitega.

Vse okrepljeno, je iz knjige, ki je v branju:  Živite v ljubezni, Anton Nadrah

In še čisto za konec, če se sprašujete, če se splača….. :  odkrivajte. Vedno znova in znova.

Mislim, da se.

1 Jn4, 18                            http://www.biblija.net/biblija.cgi?Bible=Bible&l=sl 

Veeeseelooo, na delo :)