“Mlad pogled nikoli ne ugasne…”

noro noro noro noro noro noro noro noro noro noro NOROOOOOSSSTTTT.

Začele so se počitnice.

Trenutno je res … do konca hudo dobr.

Za mano je tabor, ki pušča zanimive sledi. Res nepričakovano. No, vav Bili smo na počitnicah z otroki iz socialno šibkejših druži, ki zahajajo v Delovni center kamor sem čez leto zahajala in z njimi imela nekaj delavnic… ah… kok so neverjetni. Ne znam povedat.  Nekaj globoko globoko v sebi mi še zmeraj trna, da naj se jim uprem, da naj jih ne sprejemam… ampak ne… premaknilo se mi je v kontra smeri… sprejeti ravno njih, meni drugačne, sprejeti ravno ravno ravno njih, ki so še dlje od idealov, ponavadi se takšnih izogibaš….. Priznam vrgli so me. Da se spreminjam. In dobro je zame.

:)  kOLiko norega te otrok lahko nauči. Da je popkovina samo vrvica. Da je še tako dobra novica dotalno brezvezna, če nisi ti pripravljen dojeti, kaj ti ponuja….  Tako nežno in otroško ti že v glasu sporočajo česa jih je strah, česa se veselijo, za kaj jih skrbi, za kaj jim je đabe.

Spoznavam, počasi zelo.. .. kako deluje utrip po tem: Odpri se mojemu duhu…

Dragi ljudje, če kdo najmanjšega spoznanja o blogih in teh stvareh naj me kontaktira, ker bom tle umrla od tisočih komentarjev in bi šla nekam drugam pa… mam posebne želje..

Uf, nekaj bi še povedala pa sploh ne vem kako ….

…. VSE BIJE samo še za JAMBOREE.

http://jamboree.skavt.net/press/izjave_za_javnost 

…..  NORO BO V VSAKEM PRIMERU … … ker drugače ne gre … postati in biti skavt, z njimi furat, je za vsakega posebej  v življenju sigurno nekaj najboljšega, kar se ga lahko tiče.

In    nekaj kar že zdaj noro navdihuje je sigurno himna….  HVALAAAAAAAAAA

http://jamboree.skavt.net/info/himna 

Vas pozdravljam…..

EJJJJJJ        ODPRITE SE     NORIM STVAREM NA VAŠI POTI, PRED VAŠIMI VRATI….

nORO zaŽivi… svojo skavtsko pot…. sejal veselje boš povsod…. ogenj ljubezni prestavlja gore…

… nekako na kratko.

 Sem nekaj dni nazaj dobila dobro idejo o čem bom pisala, ko se vrnem. Pa tako hitro kot je prišla je tudi odšla.

Danes se je zaključila matura. Za mano je  … okej za takšno leto ki je za mano pa res nimam besed.  Nisem prepričana, da jo bom uspešno opravila, bomo vidli.

 Vmes med vsem pa so me prevzemale stvari… kljub zmešnjavi, mi je zanimiv človek še vseeno vzel sapo.

In kljub vsemu sem se pustila prevzeti novi aktivnosti. Nora nanjo viii

Kljub vsemu sem se uspela odločati, četudi na prvi pogled plehko in šibko… odločala sem se, za tisto in ono in vem da je vse na pravem mestu.

Kljub vsemu sem stokrat pomislila na VERO IN LUČ… kaj se dogaja z “mojim” lučkam iz lanskega letovanja… kaj počnejo… se veselijo poletja….

… sem pomislila na te otroke iz Delovnega centra, ki … te tako presneto močno učijo biti ČLOVEK samo. In se celo odločila, da grem z njimi na tabor. Noro.

…sem imela misli tudi z njimi… SKAVTI… letošnji tabor, naj naj naj večji v zgodovini skavtstva pri nas. Iz cele Slovenije bomo SKUPAJ… noro, noro, noro.

Misli mi uhajajo na čudovite začetke pri skavtih, Veri in luči, pri prostovoljstvu.

Misli mi uhajajo, ko sem bila kaki peti razred, mislim da, in sem bila zasvojena z limonadami. Gledat sem jih hodila k sosedi.

Misli mi uhajajo na mojo puberteto. Spominjam se kakšna sem bila. Za zmešat :)  Občutek imam, da sem ji bila predana kar celo osnovno šolo dokler nisem začela odvečno energijo koriščati s kolesom in pozneje s tekom. Sicer pa mislim da sem imela to obdobje prav simpatično. Bila sem takšne narave, da sem vse urihtala, po eni strani me je to reševalo, rešilo, po drugi je mojo razvajenost vleklo naprej.

Torej, priznanje zadnjih 14 dni. Jasna, pojma nimaš kok si razvajena!! Pa dobro, na zanimiv način sem razvajena. Hm… koristen?   Ma kaj hočem skrbeti, se mi zdi, da me bo življenje že vzgojilo.

Ko mislim na vse, vse v čemer sem in sem bila… se sprašujem kako je možno. Moja življenjska pot…  zakaj nisem zabluzila?  Zakaj skavti, zakaj toliko stvari ki so me držale za roko? … 

 in močno spoznanje, na koncu vsega:  imam veliko Spremstvo. To mi je potrjeno.  To je največ, kar lahko vedno znova in znova dojemam…   Imam  zakon Šefa, kot bi Friško reku.

Sem bolj kratka.

Pozdravljam vas v želji, da bi spoznavali svoja pota in nanja stopali odprtega duha za VSE.

:)   topel objem.

Enn veeeeeeeeellliiiikkkk nasmeh za ta prelep dan… naj traja, naj traja, naj traja, naj traja, naj traja,

da bo učinek norost človeka, ki ima Nekoga v sebi, da boste željni raziskovati, da boste srečni ob poležavanju med regratovimi  cvetovi… in da boste že pozno v večer zbrali klapa… zakurili ogenj in pač bili srečni.

Ker ste mladi.

Ker si tako zelo močno želite nekaj početi.

….in nasmeh še traja… naj traja, naj traja, naj traja, naj traja, naj traja….

Včasih se resno zamislim nad sabo…. “pejmo žvet v Butale!!”

Imam le željo nositi majico obrnjeno okrog in hlače bi tko pošivala da bi ble glih kontra, da bi ble lepše bi jih pobarvala z barvo za želez… te ma ati kr neki na zalogi. V Butalah bi bila uresničena ideja, kako si olajšati žaganje drva.. zakaj bi si drva podajali in to.. pa odmetvali… sekolar se postavi višje, pač, tok visoko kokr misleš drva nažagat do te višine se drva seveda ne nosijo, same se bodo vozile po tekočem traku,  tak tekoč trak… hm kt jih majo v teh trgovskih centrih a štekate in pol na vrhu bi lepo drvo položilo na nihalo in kako bi nihalo nihalo situaciji primerno? … to bi pa mel recimo na daljinca, pa bi samo klik klik in ziiiiiim ziiiimmmm odmetvale bi se s padcem v globino.

V Butalah si žvel tko kt včasih pr nam…. poleti bi se fural okrog s kupi sena… joj kolk bi dišalo… mularija bi se podila po travnikih sena, za nami pa bi skakljale dolge kače, katere bi  zmotili med obedom… in ko bi se seno tlačlo bi se stepli kdo bo teptal… in ko bi ga pospravljali bi komaj čakali, da napoči veliki trenutek… takrat bi namreč z gornjega rošta delali salte.

V Butalah bi rastla trava, med njo čez celo leto narcise in regratove lučke….

V teh Butalah bi imeli nekaj morja, kjer bi deskali.. plezalno steno kjer bi plezali … nikdar in nikoli se nam ne bi šlo za kvalitetne stvari… bili bi mojstri vsega…

Ko bi pritekli v te Butale… bi te bili veseli vsi Butalci… vsakdo bi ti segel v roko in te objel… z vsakim bi se zapodil med krošnje dreves… in ko bi se poslavljali od Butal…. bi slišali krike tanke in debele: radiiii te imamo… ostani butalski!

….

Se vozim v šolo.

Sploh se ne spomnim kakšnega počutja več.

Omejitev 60km/h.

In mi klikne. Mi je to že kdaj?

Svoboda.

Kdaj sem svobodna? Kaj to pomeni, če reče nekdo: počutim se svobodnega.

Nekako splošno se mi zdi, naj bi veljalo… svoboda- vse v zraku. Brez navez, brez dolgov, brez skrbi, brez gužve … kul u lajfu vglavnem in skratka

Ampak ne, meni se posveti druga skrajnost, najbolj svobodnega se počutim, če sem vezan. Močno vezan na nekoga. Skrita potreba!

To je svoboda!

Hm… na prvi pogled res ne bi držalo… a če si vezan na nekaj se počutiš varnega in če se počutiš varnega se lahko počutiš tudi svobodnega.

Če si vezan to pomeni, da z delom sebe pripomoreš v neki napeljavi do priključka na drugi strani.

To pomeni, da si na nek način razpotegnjen.

To pomeni, da nisi sam s seboj. In to pomeni, da si resnično bližje svobodi.

To pomeni, da biti sam s seboj neprestano, je dotalno uničujoče.

(Tukaj naj vas ne moti tist osnovni stik, ki ga naj bi vsakdo izpostavil sam s seboj in ga tudi držal v kondiciji, s tem se namreč strinjam zelo )

In prišlo mi je na misel še dvoje:

1. torej je odlična pot Prostovoljstvo

2. torej se k temu šteje tudi OSEBJE NA JAMBORJU.

Ma še dobro

Se vidimo v Butalah!

jsna

p.s. no potrebno je biti dovolj jasen. Postavi se vprašanje kako bi se pa drva pomikala v smeri proti rezilu. Z daljincem bi premikal sam nihalo. No, za to bi blo pa na stropu drugo nihalo, to bi se pa spet lahko uravnavalo z daljincem. Na koncu bi bil le en batek, da se bi drva zganla naprej.No pa smo rešl :)  Aja, drva so pa različno težka ane… zato bi mogla bit tud moč udarca različna. Za to bi lahko imeli drugo nihalo, ki bi ga aktivirali z enim samim klikom, pa bi se zamenjala, debelejša drva bi šla skoz in spet klik in bi blo spet šibkejše nihalo… To bi bilo več kot solidno, za Butale!

Kaj je najbolj čisto in preprosto razočaranje? 

** Ko vzame vilice, skoraj stopi na stol, svoje telo opre na skrčeno levo roko, oči se zazro v daljavo… v velikooo skledo, kjer je kakopak regrat s KROMPIRJEM. :)  in seveda to še ni konec. Ko njene ročice komaj dosežejo zelenje… se odloči za trenutek, ki je en sam, potem pa nov zalet, da požene male vilice točno tja notr.. točno v tisti kot.. ja, točno tja, kjer je takoooooooooooooooooooo velik, uuu ta je pa res velik, krompir. Viiiiiiiiiiiiii in teža vilice se podvoji, že jo ponosno drži v zraku, še vedno nad skledo. VSI jo gledamo. Vav! Tole je pa dobr spelala. Čeprav, čeprav.. bo potrebno še malo truda, namreč, ona bi samo krompir, na vilici je pa še regrat. Ubere naslednjo pot: vilico malo zatrese in regrat bo padel nazaj v skledo, krompir ostane njej.  Torej, stori se tako:  pazljivo zatrese vilico z regratom in krompirjem. V skledo pade krompir in na vilici ji je ostal regrat. In oči so se ji povesile. Temu preprosto ni verjeti!!  Še dobro… še dobro, da je vse skupaj prekinil smeh, da je lažje pozabila… Evo, ta je velik, dober tek!

Kdaj je najbolj primeren trenutek urjenja družinske potrpežljivosti in poslušanja?

** Točno ob 15 uri, ko pride ljudstvo iz službe, vrtca, šole, šole, šole, vrta, teka… in ko najmanjši še stopi ne skozi vrata in že navija: mami, kaj naj danes oblečem za doma, mami kaj naj danes oblečem za doma……maaaammmmiiii kaj naj danes oblečem za doma…. mammi kaj naj danes oblečem za doma… mammiiiii a me slišiš, kaj naj danes oblečem za doma…. aja, a ni mami? Ne. Na vrtu solato nabira… aja… mami kaj naj danes oblečem za doma

Kdaj se počutiš najbolj močnega?

**Po urah učenja in v trenutku, ko se držiš nazaj in dopustiš, da bližnji doživlja svojo pot, popolnoma svojo pot, na svoj edinstven način, ti pa si samo poleg, brez  lastnih nepotrebnih smernic zanj.

Kdaj se čutiš  človeški v odnosu s profesorjem?

** Takrat, ko stojiš poleg njega, ko ni veš daljnega zidu, ko obadva podzavestno čutita, da obadva dihata in da  nimata razloga, da bi ogrožala drug drugega.

Največ do česar lahko prideš?

Verjetno so to razprte dlani, ki puščajo živeti.

Najbolj zanimivo vprašanje?

Verjameš vame?

I’m so secure, You’re here with me
You stay the same, Your love remains here in my heart

So close I believe, You’re holding me now
In Your Hands I belong, You’ll never let me go
So close I believe You’re holding me now
In Your Hands I belong, You’ll never let me go

You gave your life
In Your endless love
You set me free
And showed the way
Now I am found

All along, You were beside me
Even when I could’nt tell
Through the years, You showed me more of You, more of You

Oh ja.

Takle mamo. Pozivam vse: učte se! Res je dobr, jst se po dolgem času spet. Ma, ej, res je dobr. Od SILE!

 Pozdravljam vse drage sestre. Čuvajte svojo žensko toplino in globino in  nikar je ne zadržujte zase.

Pozdravljam vse drage brate. Čuvajte moč in varnost, ki jo imate in nikar se z njima ne ponašajte.

skavtski pozdrav!

Po dolgem času je že zaradi tega težko pisat, ker že samo sam od sebe pričakuješ nekaj več.

Hm… sicer pa mislim na vse Eno leto je že od kar sem začela s pisanjem. Čisto se še spomnim kako se je začelo… natanko se spomnim mojga počutja leto dni nazaj. Letos? Ja, je drugače. Seveda je. Zato je tudi prav, da vmes pisanje utihne. TO je del.

Utihne zaradi tega, ker… preprosto ne gre več. Preprosto tisti trenutek ne razumu ne srcu ne utreza koda: B L O G. … ker se pripravlja na večje oz druge stvari… in te so se zgodile in se še dogajajo, to je več kot pravilno in pravilno je že zradi tega, ker tega niti približno ne uravnavam jaz. Vse teče smo od sebe. Saj ne da se jaz tega zavedam ampak vem pa da tako je. Hkrati jaz veselo delam vse kontra. Ne zdaj z vprašanjem koliko energije porabim za to (več kot jo dobijo Hrvati od nas ;)) vsekakor ni dobro preveč razmišljat. To spoznavama, da je lahko pravi hudič! To bo držalo. Kje je meja? Nimam pojma, verjetno pa v bližini table Kompliciranje!  Torej najti pravo paleto, da se kljub tej drugi, spozna globino in širino.

 TOLK STVARI!

Postni čas. Zimovanje. Šola. In tolk ja že prov ni izraza kakšnih stvari se mi dogaja. Mislem, jst sam še gledam. In čedalje bolj se približujem  tej aktivnosti: glej in se čudi. Jaz storim Jasna. (TI PA SODELUJJJJJJ!

Stari ej, ne morš vejret. A vam povem varianto verovanja enga osebka?  Jasno ji je, da je Bog v Stari zavezi zelooooooooooo grozen. To bi ves čas nekaj pobijal in grozno skratka. NE MOREŠ VERJET!! Staro zavezo zelo dobro pozna, kajti svoji hčerki prebira knjige o SZ.  In potem vprašanje: kako mi vemo, da je Bog dober?  …in potem…mi ljudje smo pač tako narejeni, da v to mormo pač verjet. Tako pač je a štekate? Mi reče. Druge ni, ti si pač te pa te vrste, ki se moreš vsako jutro znova prepričat, da je Bog dober, še prej, da Bog je.   …   še naprej monologira.  …KER a je že kdo videl Boga? Dvignejo se pogledi. Hehe, seveda da ne. Povesijo se pogledi.  In pol se oglasi  ena punca pa vpraša: Kaj pa, a ga je kdo čutil?  Ops, zdej jim je pa nerodn. A se to sploh šteka? Kaj je pa to zdej? Mislem čaki, ej, kako pa to? :)  // Ane kakšne smešne skrajnosti.  2000 let je mim, pa se vse še zmer suče okrog enga in Edinga. A potem trdi, da ga ni? Ne se hecat. Dobro, recmo, da je.  In kaj potem, če je? Hja, kaj čmo delat? Smešno ane, po domače povedan, đabe nam je.  Pač je… zmrzne se le tik pred smrtjo. Zakaj se jo bojimo. Ne štekam, zakaj se bati smrti, če si užival vsak trenutek življenja, v posmrtno življenje pa ne verjameš. Čudo ti, zakaj se potemtakem bati smrti? Zakaj ti je žal?? Zakaj vest? Zakaj ljubezen? 

KER še zmeraj, bo tvoj Gospod, tvoj Bog.  In še zmeraj bo najmočnejši v tebi, ker mu odpiraš vrata.. ja in zapiraš… a on ko vstopi ne izstopi.  Še zmeraj moraš ti sam doživeti pogled, ki te gleda. Še zmeraj moraš ti sam stopiti pod vznožje križa in gor videti viseti Jezusa. Ni bil zlat, ne. Bil je… nič. Da je že tebi v sramoto, kaj klečiš pod totim čudakom. Sam, ti sam, moraš priti predenj, ti sam se moraš odločiti in dati prednost. Samo ti sam. In  šele po tem Srečanju, boš vedel kaj pomeni MOJ GOSPOD IN MOJ BOG. In šele po tem izskustvu, ki bo tvoje osebno izskustvo z Bogom boš ti vedel zakaj, boš ti natanko vedel zakaj. In po vsem tem boš TIHO. A razumeš, ne boš dokazoval, ne boš izničeval in zatiral, tiho boš, ker boš vedel, da tiste besede in tisti smehljaji niso nič, so še daleč od Boga, ki se DOTIKA! Tebe.

In ko to doživiš ne klobasaš več. Delaš kar moraš v tistem trenutku storiti, ti veš zakaj in si popolnoma miren, ljubiš tiste ki so ti dani na pot, veš čemu in to delaš. Idealno?  Bog bi to naredu z nami, Bog nas hoče take… a jaz zase vem, da se te svobode bojim. Te prečudovite svobode.

________________________

Ej, pa kaj je lepšega, ko v PETEK prideš v mestece, izstopiš iz avta, se približaš središču in že od daleč slišiš pesem iz belega kombija z nalepko ribe izza hrbta pa glasba domača… kot da to ni dovolj, zapiha še veter. Pa kako pravi občutek na pravem mestu v pravem času.

_____

Ej, videm da Bog kar šteka moje hrepenenje. Pa če ga uresniči po 5-ih letih pa po petih, ON STORI. On si vzame cajt in vse nardi ob pravem času, vedno najboljšem za vsakogar.

___________________

Kaj je vera? Do letos se mi ni glih sanjalo. Mogoče o tem spoznanju še ne morem govort. Vem pa, da je v veri osnova trpljenje. Križ. Jok. Padec. In ponovno… vem pa, da se v veri rojeva najmočnejše veselje, ljubezen… A, da te to ne prevzame, najprvo  je veliki petek. Pa naj bo še tako realno.

__________________________

Bogu hvala za kitaro

pa za tole

C         Am                       Em
There are nine million bicycles in Beijing
         Dm           F
That’s a fact, It’s a thing we can’t deny
         Dm                               C      C
Like the fact that I will love you till I die.

       Am                                  Em
We are twelve billion light years from the edge,
         Dm                F
That’s a guess, No-one can ever say it’s true
      Dm                              C          C
But I know that I will always be with you.

    Fm            C            Fm        Am
I’m warmed by the fire of your love everyday
   Fm              Am         Dm                        G
So don’t call me a liar, Just believe everything that I say

          Am                        Em
There are six BILLION people in the world
        Dm           F
More or less, and it makes me feel quite small
    Dm                                C         C
But you’re the one I love the most of all

INTERLUDE (flue)
Am Em Dm F Dm C F C Dm C C

      Fm          C              Fm           Am
We’re high on the wire, with the world in our sight
    Fm         Am           Dm                          G
And I’ll never tire, Of the love that you give me every night

          Am                       Em
There are nine million bicycles in Beijing
         Dm           F
That’s a Fact, it’s a thing we can’t deny
         Dm                               C        F
Like the fact that I will love you till I die

              Dm                       C          F
And there are nine million bicycles in Beijing
        Dm               F               C        Dm     F     C
And you know that I will love you till I die!

___________________

pa za to, da je šla dons dobr matura iz zgodovine.

_____________________

pa za regrat, pa krompir, špeha pa ne bi blo treba usvart.

_________________–

za vse, ki se trudjo za uspeh Jamboreeja

_________________

vsakemu želim veliko noč preprosto, da bo več prostora za veselje.

pa vesela ALELUJA!

p.s.

1. imam najboljše starše na svetu

2. ni nujno, da narediš dobro delo, ko družini, ki ti veliko pomeni ustaviš, ko se po dežju vračajo domov. Res je, ni nujno.

Uf,

torej. Vzela sem si čas. Recimo.

Non stop dogaja, non stop fura vse po svoje. Grrr. VSE PO SVOJE. A ste kdaj zaštekal, da gre čist vsaka stvar po svoje? He… joj, smešn do konca pa še nazaj. Spet vsa trema, vsi dvomi, vsi strahov pogrnejo po celi črti. To ligo počasi, počasi zapuščam.

Ati jedel je klobaso = ati je jedel klobaso.

“Aaaaaaa že vem kva točen je to!”

Kaj?

“To (klobasa) je mal tud od pujsa.”

Ja, mal tud verjetno ja. No, pa že.

“No, vbistvu je ta klobasa od pujsa rep.”

PADLA V SMEH = ati od smeha v talar, jst pa v pomite posode.

Eeee, no to pa glih ne. Pujs ma pa bl mejhn rep, sj veš. Pa tak bl, zavit.

“Aja! Sj res, hijooo :)  tak je zavit ane, (prstki rišejo), pa tk miga z  njemu ane, kot veje na drevesu?”  =retorično vprašanje.

VSEM O VSEM JASNO.

Rahli pomisleki:

Sobota, 9.2.2008 = dan po Prešernu

“Jasna! Ej, zakva se ti učiš, če pa jutr nimaš šole?”

DRAGA Mala, ko bi ti vedela, da je bla to druga sobota v mojem življenju, ko sem pogledala v zvezke.

____________________________________________________________

Ko bom velika, bom verjetno tudi odrasla, bom svobodna.

Ko bom velika, bom tam.

Ko bom velika bom z njim.

Ko bom velika si bom upala.

Ko bom velika, bom vedela čemu.

Ko bom velika,  se bom nasmehnila in rekla: velika? majhna? KDOR NI KAKOR OTROK, a štekaš OTROK, TA NE PRIDE V BOŽJE KRALJESTVO.

Eh, jasna, jasna…  tup, tup, tup, tup, tup…ne želi si rasti, ne želi si hrepeneti po minljivem, ne želi si tistega… daj no.. saj veš, da ni nič, nič nič nič nič nič….

Spoznavam… So mi takšna spoznanja že malo grozna, tako da sploh ne vem kako o njih govoriti, ker jih ne gre uizraziti ( u- z namenom :)) . Ni mi jasno to, kako mi je dana razodeta Božja beseda, kako močno mi je dano izkustvo z Gospodom…. kako in kdaj zaplavam v občutek, da pa je vse skupaj še vseeno, tako.. ja možno, da neresnično. Je, v meni močno je in vem da je.. vem da je. Izskustvo je edino ki je vredno. Ampak, od kje SVET PRAVLJICE? tRALLALALLA u izi se mi zdi to že višek. Torej to je samo opinka meni, ne vem kako je z vami, verjetno podobno… Ampak dvom v tisto kar ti je bilo na dlani dano, ne dvom, mogoče pozaba in enačenje z .. minljivim…GROZNO!

In, ja, spoznanje, da, jasna, svet se spremika, vse se razvija, super…. pojdi z njim, ženi se… jasna, draga jasna, LJUBEZEN PA JE TISTA VEZ, je in vedno bo, ki dela VSE POPOLNO.

Zakaj potem tem, delati in se pustiti čemerkoli drugemu? Ljudje, ne vem… ne vem.

Križev pot… kakšen boj, kakšna pot vbistvu posameznika, pot norih preizkušenj, tok trdnih padcev… tok veselja…

in spet je le eno….. ja, jasna, jasna, jasna…. ljubezen je vezn ki dela vse popolno….

__________________________________________________________

Ej, ful smešno

TO.

Nisem si zadala noveletnih ciljev. To sem bolj poslušavala od drugih. Menda se pa že spodobi (okej, malo heca, sicer pa Bogu hvala, za trdne odločitve k poboljšanju) , če le ni vse skupaj klamf, klamf, klamf, buc, buc, buc…

Eh in sem jaz na šalo rekla, dobro, kaj bi bil pa moj cilj…  pa sem se rahlo skrila, za klukico sem dobila dve stvari, ki jih vlečem za sabo in sta mi velik izziv.

Razvilo se je iz tega, da sem se odločila, da bo to res cilj mojega leta. POleg drugega, ki mi veliko več pomeni.

No a vam povem kateri dve stvari:

- Tečaj šivanja in peči domači kruh.

- No seveda je psihologija takšna, da se mi zdaj posebej fajn zdi vse skupaj tudi zaradi tega, ker se je vse tako namenilo, da se je začelo uresničevati skoraj samo od sebe.

Že kr ponudila se je priložnost, in že sem pekla kruh. SREČNA SEM! tO mi res velik pomen.

Za po vrhu vsega, ja, doma sta se ati pa mami sama od sebe končno namenila kupti nov šivalni stroj.. ne me vprašat kdo jih je uščipnil. Jaz ne. SREČNA SEM. Komaj čakam.

Spremlja me smrt.

Zakaj vidi človek smrt tako grozno. Zakaj ni bela? Ne vem zakaj bi bila bela. Nebesa so lahko zelena. Ampak zakaj npr.

Spoznavam, da  s tem ko rastem, smrt tako ranljivo pristopa. Starejši si, bolj te zadene, večje možnosti imaš, da ti umirajo ljudje, ki so ti bližje kot pa npr. pri 12-ih letih… s katerimi si nekaj preživel… delal… In kakšen dotik…

Zakaj vzeti Gospod?

Zakaj je vse tvoje Jasna?

JASNA

p.s. KAKO PRISRČNO: V test za geografijo slavnostno odgovorim na vprašanje, katera kamnina tvori        kapnike. da, jasna, da… to pa veš, ops. Jaaa! Nekaj na S… siiiiiii…. ne. SVINGA… In jaz napišem namesto sige, svinga…. NE VEM, NA SMEH MI JE ŠLO IN bilo mi je prisrčno in srečna sem ne sekiram se.

No,

končno. Stvar je taka, da kljub razmišljanju o čem pisati, ta trenutek ne vem ali naj nadajlujem od Božiča naprej… ali naj povem ta trenutek?

In nastalo bo oboje

Zelo preprosto: Vse kar se mi zdi ta trenutek pomembno je, da iz časa Božičnih praznikov prenesem tisto, kar mi je bilo na duhovnih vajah močno občutiti, to, da gre za ta trenutek. Izgubim lahko vse, če se mu ne posvetim. Toliko o preteklosti.

Kar se pa tega trenutka tiče.

Želim se zaljubiti. In s tem imeti noro upanje in veselje, da se bom z njim že ponašala. Na koncu naj me ta fant prevara, ali popolnoma zavrne.

Želim, da bi mi bila prošnja za službo sprejeta, na zagovoru pa naj me šef spravi v nepredstavljiv položaj z vsemi možnimi očitki, ki bi me popolnoma pobili.

Želim, da bi od tiste osebe čutila sprejetost in ko se jo bom že razveselila, ko bom že “padla” vanjo, takrat, naj me zabije in do tal potolče ter odide.

Želim, da bi mi tudi doma uspevalo, da bi imela občutek, da dobro opravljam svoje domače poslanstvo, nekega dne pa naj se od vrha do tal vse zruši.

Želim, da bi na odru igrala neverjetno monodramo…. iz občinstva pa bi se nekega dne zaslišal glas, ki bi me potolkel in me na licu mesta uničil.

Želim priteči na tisti hrib, da ji bom lahko povedala, da sem uspela…. točno na tistem hribu pa naj si zvijem gleženj.

Rada bi ji povedala ponosno povedala, da sem shujšala za 10 kil… in naj s tem že vidim svoj ponos na panoju… ona pa naj mi žalostno odvrne, da sem zdaj le kup žalosti.

In rada bi bila, končno si želim biti ta  LONČENA POSODA, ki jo naj Bog oblikuje, da bo šla že v ponos… potem pa naj jo stre, če je takšna njegova volja.

VSEEE, vseee… vse naj me ubije, mene, ta prekleti bodi NAPUH IN PONOS, človeka, ki je pol samega sebe.  V vsem naj bo kontra, kar mi dela, da se bo lahko ponašalo, vse naj me zatre in poniža, vse naj me potolče, da se bom plazila po tleh kot berač sredi avtobusne postaje, vse naj se mi vzame, telo naj ničesar ne lasti….  Ničesar več, nobenga ponosa, nobene časti, nobenega bahanja. Napuh, poberi se, napuh!

Ničesar nimaš. Štekaš? NIčesar, luba duša. Suženj si, beden in nič! Poberi se iz utvare uspeha in časti, in slepega spoštovanja… ničesar nimaš, kar bi obstalo, kar služi ljubezni. Daleč si od nje…..

….tista prava pot…. sveti se… ko hodiš po njej je verjetno polna upanja, ki ti ga vliva, za dni… ko spoznaš, da… res nimaš ničesar… samo ta trenutek, pred seboj pa?

Ja, to vam želim v novem letu…. velike oči NASE… prave oči.

Naj  razsvetli temine vašega srca, vam daje prave vere, trdno upanje, popolno ljubezen, globoko ponižnost, razumnost in spoznanje, da se boste držali Njegovih zapovedi.

… in še to…. : NIKJER SE NE ZAKLJUČI… verjetno da res ne…. niti pri pogledu….

jasna

O, nikakor ne gre iti mimo. Dragi ljudje danes je Božič! In zanimivo, tudi danes se vsakdo počuti svojemu dihu primerno.

Ne vem kaj, naj napišem. O svojem doživetju Božiča? Iooo pa ta beseda “doživetje”. Življenje pač teče in ne vem… med tekom leta se včasih v trenutku vržem in začnem z Božičem. HAH KAKŠEN STAVEK Sredi leta pride pač ta trenutek Rojstva. Sredi leta je božični CD …. bolj ….bolj živ, mogoče. Vsekakor je Božič pač Božič in ni nič manj… gre za eno rojstvo.

Danes sem doživela še tretjo stvar, ki jo v zvezi z Božičem verjetno ne bom nikoli pozabila. Hm.. in zdaj res ne vem, a naj to povem. Ok, na kratko, da ne zajamem vsega…

- spomnim se, ko sem bila…hm kakšen 3 razred OŠ. Šla sem k polnočnici. S sosedi. Pač, šla sem, ker … mi je bilo za iti, kljub takšni uri.. joj kaj sem se lotla zdaj to ubesedičiti…  No doma niso šli. Niso pa imeli nič proti, da grem, kljub pozni uri in to…. Spomnim se prihoda domov, ko me je na sedežni čakala mami. Gledala TV.  Ko sem jo uzrla… ona je preprosto čakala mene. In to mi je bilo tako…. no takrat me je zadnjič tako..hm…očitno. In ne bom pozabila.

- LUČ MIRU IZ BETLEHEMA. Danes je tako, skavtinja sem. In poznam LMB O njej se že zgodaj govori Hm… ravno jaz sem razlagala nekega dne neki skupnosti, ko smo jo nosili, zakaj se ta plamen, v primeru, da ugasne, ne prižiga na novo z vžigalico in to je to.  Ko pa sem bila ravno tako mlada kot zgoraj, se mi je zgodilo nekaj.  //Spomnim se počutja. Točnega počutja tisti trenutek. Kaj je, kaj se dogaja? Sem vprašala sosedo, pri kateri so imeli svečo na oknu. Ona je mlajša od mene, tako da ni šlo ravno za temeljito razlago no, dobila sem torej informacije, da je ta lučka samo zaradi Božiča. Pač ker bo Božič, naj bi se prižgala lučka. - hhh kaj? Pri nas tega ne bo? Ne bo lučke, ne bo pravega Božiča? Ne… kako, kje naj dobim svečo? Ne morem reči doma, naj jo kupijo, samo zaradi tega, da bo potem gorela na oknu. Hm… doma imamo eno. Ena sveča, rdeče barve… po omari se valja že lep čas. Poznam jo.  Hm.. kaj če bi kr tisto? Mislim da je že gorela nekaj… joj,  je še kaj mase notr? In bilo je … uf ne vem kako, tako, da sem se potem res lotila tiste sveče. Kako zadovoljno, kako mirno sem jo prižgala. Ja, seveda. Kar z vžigalnikom. Kako pa ? In potem smo imeli tudi mi lučko. Kako lep Božič!  V milost te lučke, prižgane z vžigalnikom ,toliko verjamem, kot v milost tiste prave iz Betlehema. Samo ta lučka sem 100%, da gori še danes.

- in tretja stvar. Ne bom pozabila tega pogleda in te dlani. Te žene. Zaželela sem ji vesel Božič. Ne vem če bi pisala, kako je bilo čutiti in doživeti…ne vem, ne znam. NE ZNAM! Zakaj ji je bilo nerodno, da sem ji ponudila dlan? Zakaj… ne reci, da je resnica, da ne prenese niti toliko odprtosti, ne da jo ne prenese, da se boji celo tolikšne male odprtosti, da … ne vem, ne vem ljudje. Kakšna stiska in zaprte ranljivosti mora to človek nositi.

In njena dlan. Tako prijetno topla…. pa skoraj se mi je uprla… In najbolj, mogoče grozno? Njen POGLED. Ne, ni bil celosten. Če me kdaj kdo tako zmedeno gleda v oči, in če si jaz v tistem trenutku  želim njegove pristonosti, nič drugega, potem mirno povem, naj me gleda v oči. Celo moji petletni sestrci gre na živce, če nekaj razlaga nekomu oni pa tisti čas bere časopis, je za računalnikom….ona pove jasno: POGLEJ ME! Tej ženi nisem tega rekla. Najin stik je bil hkrati tako miren in počasen, hkrati pa tako sunkovit. Sem se ustrašila vsega, mogoče me je močno presenetlo… ne vem. Čutila sem le veliko stisko, veliko zaprtost.

- Dragi ljudje, POGOVOR, POGOVOR, POGOVOR!! Veliko pogovora, da se odprejo rane, to je močno potrebno, ker se nabira, tako močno se nabira… da je potem tako grozno, čez nekaj let… res je, tako močno grozno!! Tako močno ranljivo… to ne ostane pri tebi, ampak celo na tvoji družini…. Pogovor. Prosim, pogovarjajte se. Govorite o VSEM, O VSEM, razumete, o vsem kar se vas zadeva,  da se popravi, da se dogradi, da dela ČUDOVITO.

- Ne vem kak je bil namen, kaj naj vam danes sporočim, pa sem le dobro zaključila

Veselim se prihajajočih dnevov. Ker bom na duhovnih vajah, je možno, da je to zadnji vpis v letu 2007

Ne vem zaključiti.

A slišiš kaj ti pravi, ptica v srcu? A slišiš kaj ti pravi, govori o miru. Kdo jo je ustvaril, ji nadel peruti, od sonca in vetra preprosto živi…

Pazi nase.

objem

p.s. Izven… hm… se opravičjujem za napake. Se zavedam in me to preseneča, kako zanimive napake so mislim, da bolj pogoste v pisanju kot se jih zavedam. Težave mi dela vrstni red besed. O tem sploh ne razmišljam. Povezano z narečjem? Ne vem. Tako sem se pred minuto prvič zamislila nad to napako: “kaj naj vam danes sporočim” pišem to tako …ali pa: kaj vam naj danes sporočim. Resna zadrega. Men je to vse isto. Mislim, ta primer mi je pa res dotalno normalen v obeh primerih. Nimam pojma kater je bolj primeren…. Smešno ja, prav res

Ma sem se večkrat “pogledala” kaj prebiram. Ne sledim in listam vse kar pride pod roke? Hja…

Čez teden se razveselim revije Ona. Notri je …hm zanimiva vsebina, točno že vem kaj moram prebrati, vsebuje pa tudi del, ki ga vedno spustim. Kako pa bi bilo če bi blo vse za prebrat Poleg One težko čakam tudi na Polet. Ta mi je mogoče še boljši. Preberem več. Povsod se najde kakšno zakon razmišljanje, koristni nasveti, vprašanja in poskusni odgovori…. Listam tudi tudi en prav smešen časopis… ker pač je doma naročen. Eh, ne bom delala reklame Včasih bi se ob temu časopisu zjokala. Sploh mi ne gre branje. Ne gre in pika. Pred mano krožnik župe, v roki žlica… v drugi roki držim ta časopis in ga obračam: zadnja, sprenja, zadnja, sprednja stran. Pa žalost od žalosti. No, in danes je izšla. Ona. Hm… notri besede misijonarja, ki so me rahlo pribile, ne ravno na križ :);

ALI VESTE ZAKAJ VERUJEM?  Zato, ker ni druge rešitve. ( Peter Opeka, misijonar)

Kako preprosto!!!

Članka še nisem uspela prebrati, a se že veselim….

In drugo:

“Sama s sabo in življenjem sem vsak dan bolj nezadovoljna. Bližam se štiridesetim. Z možem imava vsak svoje podjetje, ki kar dobro neseta, hči študira. Včasih je mož poskušal srečo v igralnici. Ko sem vprašala, zakaj, je dejal, da bi imeli še več. Dogajalo se je nasprotno. Imel je tudi svojo klapo, s katero  se je zabaval. Vmes so bile ženske in izkazalo se je, da me je prevaral. Moje razočaranje je bilo  nepopisno. Prosil me je, naj ostaneva skupaj. Šla sva tudi k zakonskemu svetovalcu. Postopoma se je začel spreminjati, toda ugotovila sem, da mi to nič ne spremeni. Kaže, da je vse, kar je bilo med nama, umrlo. Razmišljam, da bi bilo najbolje, če bi se nekam izgubila. Kaj naj storim? ( Vir: revija Ona, mes. dec. 2007, rubrika; Odkrite besede, od “Nesrečne Janje”   )

Kot prvo. Pismo Janje, me je presentilo zaradi tega ker je napram drugim tako kratko. Toliko krize na prvi pogled… pa je opisano vse tako mirno. Kot eno samo sporočilo: da, tako je. NIč ovinkov, kot utrujenost od prevar 40-ih let.

Kot drugo. Spet me je opomnilo, na nevarnost casino-ju, igralnic in podobnih zadev. Zdaj ta problem postaja bolj glasen, končno. Jaz sem s tem srečala v Stični, letos, ko mi je gospodič pri peticiji proti temu lepo razložil, kaj je problem ipd… Potem sem v časopisju še srečala nekaj nesrečnih zgodb…

Kot tretje…: “hotel je, da bi imeli več…”  Joj! Joj!   To, da je hotel, da bi imeli nekaj več, je verjetno resnica.  Verjetno pa je mislil….več ljubezni…. … ne vem, ta VEČ, tako težko vidimo. Jaz sem se prvič srečala bolj konkretno z njim, v poletnem delu… jasno mi je bilo da bo dobro da delam toliko dni, da bom imela toliko denarja, pa ko je bilo to skozi? Hm…. kaj pa če bi naslednjič delala dan več, ker bi potem imela že tolikO?

Grozen občutek, grozno, kako očitna je preizkušnja. Kako očitna, in mi kako megleni, da jo nočemo spoznati.

Kot četrto: Če ima 40 let. Sama. Osamljena.     Ja, torej, mi je zdaj še bolj jasno, da se splača ŽE ZDAJ!!!! Že zdaj biti ranljiv, in že zdaj imeti čut.

Kot peto: Najbolje bi bilo, če bi se nekam izgubila…. Joj, kako svetovne sanje…. tudi iskrenost… Draga Janja, …. na pravi poti si…. veš, da imaš odgovor…

Kot šesto: Vedno verjamem, da je velika sreča, sreča med večjimi imeti otroka. Biti konkreten pomočnik samega Boga. Imeti veliko otrok in verjeti v ljubezen, ki je več kot vse. Verjeti v moč dveh, ki sta eno, da zmoreta in da je njuna radost otrok, otrok, otrok, otrok…..

Kot sedmo: Vse besede gospe Janje… so … = življenje (((ženske))), ki ji je Bog blizu, v njeni šibkosti, ko si bo dovolila priznati, da ni vredno… da ni vredno za ceno sveta, ampak samo za ceno ljubezni.

Kot osmo:   LJubezen pa je …. veste; čista od vsega čistega. Tista prava ljubezen. In samo zanjo……

ki se lomi….

….ki se ne ponaša,

ne išče svojega,

….. BARBARA, hvala. Ti veš, kaj…. ko veš, čemu, če ne veš,  ker spet veš… za koga in zaradi koga….  hvala. :)  … za Kančevce…

 Ej, verjem.

jasna